Bilten majskih dogodkov se je začel s tem, da je sarajevska Filharmonija igrala Beethovna. Nikoli nisem bil posebno navdušen nad priložnostnimi koncerti, a si je prijetno predstavljati, kolikšno duševno žrtev je pripravljen sprejeti obskurni notranji minister, medtem ko posluša morda najbolj romantično mojstrovo delo, posvečeno grofici Teréz Brunszvik. Nekako tako, kot če bi mene nekdo prisilil, da gledam celotno tekmovanje Pesem Evrovizije. Grozljivka, ki se je zdaj pokazala tudi v fizični obliki, v kostumih in sceni, ženske so večinoma prikazane kot čarovnice, moški, ki niso nebinarni, pa kot bolj ali manj nepotrebni. Kar tudi ne bi bila tragedija, če bi človek lahko kaj poslušal: tukaj je tudi Švicar/Švicarka, najboljša pevka v tej konkurenci, z zelo zahtevnim odrskim nastopom, a zaman. Ne več kot pet minut bi posvetil Evroviziji, novici, da so Nizozemca odstranili, slovenski pesmi 40 sekund, srbski 80. Francoz arabskih korenin, ki zna peti, potem pa adijo. Dovolj zame, kar zadeva festival, ki se je začel kot revija šlagerjev, zdaj pa živi kot del politične kampanje. Kot recimo na Hrvaškem, kjer premier Plenković, kjer koli je mogoče, izkoristi priložnost, da se vsili v lonec, v katerem se peče Baby Lasagna, kot je umetniško ime pevca, ki jih je zastopal letos. In ki je, kot trdi hrvaška javnost, letošnji moralni zmagovalec.
V resnici je fant simpatičen, pesem je sestavljena, kot da se je Prodigy odločil, da bo nastopil na Opatijskem festivalu, vse skupaj pa vleče malo na desno, saj besedilo govori o tem, da mladenič zapušča vas in se poslavlja od svojih, srečen, da bo v mestu postal mestni fant in odkril sladkosti življenja. Šmrc, bi rekli junaki stripov, a stvar je vsekakor všeč skrajni desnici, kar Domovinska fronta, ki jo je Plenkovićev HDZ vzel za glavnega koalicijskega partnerja nove vlade, objektivno je. Pri tem mladi Lasagna nikoli ne zamudi priložnosti, da ne bi povedal, kako je v pogovoru z duhovnikom spoznal boga, tako da ne sprašujte. Evrovizija se je tako izkazala za izbiro med hudičem, kot trdijo močni cerkveni krogi, in nebinarnimi.
Ko smo že pri šlagerjih, bo eden največjih v zgodovini, enkrat takrat, ko bo ta tekst dostopen na spletu za branje, odpet v ljubljanski dvorani Stožice. Sailing, pesem, ki sta jo za Island records, kasneje kultno, a takrat razmeroma majhno hišo, posnela brata Sutherland, Iain in Gavin, spremljala pa sta ju samo harmonij in električna kitara. Pesem je postala relativna uspešnica, prodalo se je okrog 40.000 izvodov, dokler leta 1975 pevec skupine Faces Roderick David Stewart ni potreboval albuma za čezmorske države. Atlantic Crossing, kot se imenuje plošča, bi moral dati pevcu novo domovino, a preprosto ni bilo uspeha. Kajti jadranje in kultura, povezana s tem, sta v Angliji eno, v ZDA pa nekaj povsem drugega. Kot bi se reklo, vsakdo ima svoje. No, tega se je domislil, ko so ga iz studia poklicali, naj zapoje pesem: »Bilo je 10.30 zjutraj. Rekel sem, da ne morem peti, če prej ničesar ne spijem. Nikoli nisem pel, ne da bi prej kaj spil, niti nisem nikoli tako zgodaj česar koli pel. Po šestih ali sedmih poskusih je bila stvar opravljena.«
Jadrnica življenja, dolgega osemdeset, in kariera, dolga skoraj šestdeset let, počasi prihajata v poslednji pristan, kar je bil vsekakor razlog, da se gre doajena pozdravit: ne bom menda imel te sreče, da mu bo šlo na slabše ravno v nedeljo in bi brali besedilo o koncertu, ki ga ni bilo. Tudi to se je že zgodilo. Kolega, sicer ugledni rock kritik, je napisal članek o koncertu neke velike hrvaške zvezde, človek je imel koncert v Splitu in prav takšen bi moral biti v Zagrebu. A je odpadel, besedilo v časopisu o dogodku pa je bilo kljub temu objavljeno. A to z Rodom se ne bo zgodilo, ker njega varuje nekaj od zgoraj, takšne ravni dobre volje in, sicer ne maram te besede, pozitivne energije menda nihče nikoli ni videl. Ko bi moral Ronnie Wood, njegov idealni kitarist iz skupine Faces, prestopiti k Rolling Stonesom, je Rod dejal: »Stari, greš pač tja. Michael Jagger te kliče! Te firme se ne zavrne, če pa ti ne bo všeč, te jaz vedno čakam tukaj!«
Tony Mandich, dolgoletni podpredsednik založbe Atlantic Records, je razlagal, kako je Rod res dobro igral nogomet: »On je najprijetnejši človek na svetu, njihove zabave po izidu albuma so trajale več tednov. Vedno je hotel, da bi igrali nogomet, ves čas je spraševal, kdo ima ekipo in kdo je za to, da bi odigrali tekmo. Če ne bi bil to, kar je, sem prepričan, da bi prišel v drugo angleško, morda prvo škotsko ligo.«
Za svoj Celtic. Človek, ki je številnim pesmim vdahnil novo življenje, od Have you ever seen the rain preko Have I told you lately Vana Morrisona do pesmi That's all right mama, ki si jo je tip drznil objaviti še v času Elvisovega življenja, je tukaj, med nami. V Ljubljani. In kakor je napisal v svoji avtobiografiji, o kateri največ pove podnaslov Kaj pa če sem se samo šalil?: »Če je bilo to to, v redu, imel sem življenje, zanimivejše od življenja večine drugih, in niti sanjati nisem mogel, da bom prišel do sem.«
Rod Stewart je nekdo, čigar nosilcev zvoka pisec teh vrstic ni kupoval in ga je motilo to grleno, počeno petje, ki je bilo pozneje zaščitni znak jugoslovanskih pop rock bendov, zlasti Bijelega dugma, a Rod, to je nekaj drugega. Rodko, kot ga imenujejo Makedonci, v jeziku katerih sem se naučil prvi stavek, ko je voditelj napovedal njegovo pesem, je tisti, ki je poznal skrivnost.
Glasba je ženskega spola. In kdo je potem binaren?
