Pišem v ponedeljek, 11. septembra. Časopisi kot običajno sporočajo ponavljajoče se dogodke, svarila pred optimizmom, ki da je neutemeljen, saj se na primer gospodarstvo pogreza v recesijo, razlike med revnimi in bogatimi pa se povečujejo. Vendar ob tej novici ni nasveta, kako zaustaviti to nepravičnost. Najbrž se mnogim to zdi povsem razumljivo in sprejemljivo. Zjutraj poslušamo še opozorila, da so na vseh vpadnicah zastoji, popoldne nesreča prav tam vzame tri življenja. Zvečer se veselimo zmage slovenskih odbojkarjev in nekaj malega pozornosti doživi tudi obletnica napada na ameriška dvojčka. Življenje za večino teče dalje.
Zadnja vest me poveže s turobnostjo preteklih nekaj dni, ko življenje za nekatere ne teče dalje tako, kot bi bilo pošteno. Spomin me ponese daleč nazaj, dvaindvajset let, ko je prav za ta dan in tragični dogodek v njem Sašo Hribar tik po napadu na stolpnici prebral sporočilo. Zvenelo je kot papežev urbi et orbi, samo dosti bolje, ostro in neprizanesljivo. Te besede smo pozneje mnogi iskali, ker so zvenele tako močno, tragično in opominjajoče, da bi si jih vsakdo med nami moral natisniti in obesiti nad posteljo ali delovno mizo, kjer koli že so dlje časa pred očmi.
Sašo je dobro vedel in čutil, kako se je treba odzvati na različne dogodke. Na srečo je prevladoval humor, tako posebno domiseln, da je popolnoma neponovljiv in povsem odporen proti poskusom posnemanja. Genija ne moreš posnemati. Bistrino svojih redkih, a žolčnih nasprotnikov je znal označiti z vrednostjo odvoda konstante. Z vrelcem domislic je izvabljal iz nas, zvestih poslušalcev, že pozabljene matematične zakone, s stresanjem imen športnikov najrazličnejših panog je obujal čase zimskih in poletnih olimpijad preteklih desetletij, ko smo prilepljeni na televizijske zaslone spremljali hokej, smučarske polete, slalomske vožnje ali pa iz novejše dobe mete kopja žlahtne sodelavke oddaje Martine Ratej.
Radio Ga Ga je bila oddaja, ki smo jo razumeli vsi. Po Hribarjevi zaslugi smo dosti bolje ali pa sploh lahko razumeli svet okoli sebe. Razumeli smo ljudskega Serpentinška, Martelanca, razumeli smo Pahorja in njegov instagramu prilagojeni infinitezimalni račun kljub njegovemu praznemu leporečju ali pač prav zaradi tega, pred njim Fazana z nezmotljivim naglasom in brezhibnim cinizmom. Ni bilo dvoma o Rodetovih razsodbah pojavov današnjega sveta. Z modnima svetovalcema je za istospolne naredil več kot marsikateri aktivist. Ni bilo boljše reklame za mnoge pevce, kot so bile brezhibne imitacije od Šifrerja do Predina, od Kreslina do Damjana Murka. Kdor ni razumel filozofa Žižka, in le kdo bi ga lahko, ga je razumel, ko je nastopil v Radiu Ga Ga.
Že pred leti sem rekel, da sta na Slovenskem dve intelektualni in moralni referenci. Diareja in Radio Ga Ga. Za Diarejo oziroma Tomaža Lavriča sem nekoč zapisal, da je njegov strip Sokol in golobica Lonely planet slovenskega političnega prostora. Kdor ga prebere, se v njem ne more več izgubiti. Hribar je taisti prostor vsa leta spreminjal v spevoigro z neusmiljeno veristično scenografijo, ki pa smo se ji vseeno od srca smejali, čeprav bi nas morala prevevati ena sama žalost. To zmorejo le redki. Strašno redki. Pri nas na tak žlahten način le on, ki ga ni več.
Radio Ga Ga je bil najboljši priročnik z naslovom Slovenija za telebane. Kdor ni spremljal dogajanja v Sloveniji, ali pa ga je, pa ni ničesar razumel, mu je postalo vse jasno, ko je poslušal Hribarja. Če je kdo hotel kdaj spreminjati svet na bolje, vsaj tisti delček pri nas doma, je moral Saša jemati skrajno resno.
Sebe je uvrstil v tisto polovico vesolja, kjer ni slave, bogastva in moči. Živel je v prostoru, kjer sta čast in poštenje. Morda, vsaj upam tako, se je pri tej razvrstitvi vsaj malce zmotil. Koliko moči je imel in je še ima, so pokazali zadnji dnevi. Težko se je spomniti podobnega slovesa in ne bi ga rad primerjal z nikomer, ker takih čustev še ni bilo videti. In verjamem, da je svojo moč prelil v najboljše prijatelje, ki jih je zbral okoli sebe, kot prav tako verjamem, da bodo to dokazovali še dolgo. Ne zato, ker bi mu bili dolžni kaj takega, saj mislim, da si Sašo ne bi želel imeti dolžnikov okoli sebe, kjer koli že je. Preprosto zato, ker si delijo vrednote in je nadaljevanje njegovega dela v tisti polovici vesolja, ki ji tudi sami pripadajo. To ni moč nad drugimi. To je moč biti in čutiti z drugimi.
Zapustil nas je eden najbolj kulturnih Slovencev, kar smo jih imeli. Na višku svojih moči – in ta višek je trajal že tri desetletja. Zdaj bomo razumeli dosti manj.
Ko sem se letos spominjal v Mostah pri Žirovnici ustreljenih talcev, sem zapisal, da vsakogar čaka slovo. Če je priložnost oditi častno, je ne kaže zamuditi s kakšnim »sužnim dnem pod svetlim soncem«. Kadar koli bi Sašo odšel, bi se vedno poslovil častno, kot se je pred dnevi.
In v nasprotju z mnogimi veljaki zanj velja tista Prešernova iz Neiztrohnjenega srca: »Svetost ne, večne pesmi mu branijo trohnet'.«
