V tej deželi je premalo humorja, smeha in sproščenosti. Vse je preveč resno, zateglo, namrščeno in na robu katastrofe. Vsaka izjava se jemlje smrtno resno. Vsak skače na izvajanja drugega in mu najbližje pošilja v razne odprtine in zraven zagrozi še s kakšno tožbo. Glede na užaljenost skoraj vsakega v tej deželi bodo sodišča potrebovala ne le eno novo stavbo, temveč deset. In posledično tudi število sodnikov.
Skratka, čas je, da zamenjamo pogled in perspektivo. Zakaj bi se razburjali ob takšnih dogodkih, kot je nakup stavbe na Litijski 51. V bistvu gre za en slabo realiziran kšeft. Vpleteni vsi po vrsti naivčine in amaterji na kvadrat. Zdaj, ko se nam izrisuje kronologija dogodkov, je vse skupaj videti, kot da je šlo za junake iz kakšne humoristične serije. Najprej vsi junaki, potem vsi bedaki. A ni nekaj najbolj smešnega, da že padla ministrica Dominika Švarc Pipan ne najde več dobrih besed za svoje dovčerajšnje sodelavce. Ali pa da stranka ne najde nobene dobre besede več za svojo dovčerajšnjo ministrsko zvezdo. In najbolj smešno je, da štirje funkcionarji na isti dan zamenjajo telefone.
Za dol pasti od smeha in še bolj smešno je dejstvo, da na ministrstvu sploh niso vedeli, kako veliko stavbo so kupili. In to na pravosodnem ministrstvu, za katero se predpostavlja, da preveri vse v nulo. Da je vse po črki zakona in vse jasno. Izmerjeno na desetinko kvadratnega metra. Predpostavljam, da na ministrstvu skrbno beležijo vse živo in mrtvo. Na primer število rol wc-papirja na straniščih, število fotokopij in izdano število kulijev. Zato je za počiti od smeha dejstvo, da so ob nakupu spregledali tam okoli šeststo do osemsto kvadratnih metrov površin.
Nadsmešno je tudi dogajanje v parlamentu, kjer na osnovi smešnega nakupa stavbe na Litijski opozicija iztrži izredno sejo, posvečeno korupciji. In kdo je sklicatelj? Janez Janša. Priznajte, da takega štosa že lep čas niste slišali. Kaj šele doživeli v živo. Na pobudo trikratnega šefa vlade, ki si je v treh desetletjih nabral kopico afer, obsodb, sumov in nepojasnjenih finančnih transakcij. In ob koncu dneva potem Branko Grims na TV-ekranih razlaga, kako je njegov šef nekaj najbolj nedolžnega na svetu. Čemur je pritrdilo tudi ustavno sodišče. Za umreti smešno.
Smešni so tudi v Levici. En njihov član je preveč lev. Miha Kordiš je absolutno preveč radikalen. Preveč socialen. Preveč revolucionaren. Zato ga umaknejo z vseh funkcij in iščejo razloge, da se ga odkrižajo. Še bolj je smešen Anže Logar, ki je ugotovil, da lahko misli s svojo glavo in ne podpiše lojalnosti svojemu šefu v primeru poslanskih podpisov, sočasno pa mu jo izreka na vsakem koraku. Ves čas naklada, da ga stranka ne zanima, bluzi o sodelovanju in verjame, da mu verjamejo. Najbolj smešen je točno ta moment. Moment prepričanosti, da je kredibilen politik, ki se mu verjame. In nadsmešna je potem lestvica priljubljenosti politikov, kjer on zaseda prvo mesto. Vsaj v tej točki se moramo sprijazniti z ugotovitvijo, da so naši državljani, ki se izrekajo v teh anketah, zapriseženi humoristi. Ali pa se jim sladko fučka za te ocene.
Smešni so tudi stavkajoči zdravniki. Smešni v zatrjevanju, da sploh ne stavkajo zaradi plač. V bistvu stavkajo zato, da bi bilo nam bolje. Nam pa bo bolje le, če bo njim bolje. In ob pogledu na prejemke mnogih zdravnikov se res lahko le nasmejimo. Smeh pa je pol zdravja, trdi stari pregovor.
Pregovorno smešna je tudi moja pot v penzijo. Pri novem delodajalcu, ki bo v prihodnje skrbel za moj standard, nikakor ne pridem skozi. Najprej sem bil z vlogo prehiter, potem prepozen. Potem nisem imel vseh dokumentov, zdaj še ni vseh poračunov in izračunov, da državi nič ne dolgujem. Pri tem slednjem se lahko zatakne, recimo, da sem državi dolžan sedem centov, ker sem enkrat zamudil en dan s plačilom nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Teh sedem centov je zdaj nepremostljiva prepreka. Za teh sedem centov se bo dokumentacijo poslalo na neki urad, tam bo počakala zakonski rok šestdeset dni, potem bo svetovalka ali svetovalec na treh straneh spisal obrazložitev in nato se bo moj odhod v penzijo premaknil za eno stopnico. Pred tremi dnevni je namreč slovesno prišla priporočena pošta mojega bodočega nakazovalca mesečne nagrade. Ob odprtem šampanjcu je sledilo odpiranje in tudi hitro razočaranje. Od novega delodajalca sem na štirih straneh dobil sklep na pritožbo, ki so mi jo na eni strani poslali že pred petimi meseci. Skratka, pet mesecev za tri dodatne strani. Priznajte, da gre za eno posebno obliko humorja. Menda se na penzionerje zelo pazi, da humor tudi razumejo. Jaz se šele učim.
Kam pa uvrstiti naključje, da Slovenija ta konec tedna v Kopru igra dve košarkarski tekmi. Prvo z Ukrajino je že odigrala, druga z Izraelom se bo odigrala v nedeljo. Se vam tole zdi smešno? Je morda smešno tragično? Ali pa le dokaz, da tudi šport še ni izgubil čisto smisla za humor. Lahko pa da smo izgubili smisel za to, kaj je prav in kaj ni. Če tega ne bi izgubili, potem jutrišnje tekme ne bi odigrali ...
