Sovražna sreča! Kako se v strup prebrača vse, kar srce si sladkega obeta! A si lahko, prosim, vsi skupaj in vsak zase zapišemo za uho, enkrat in za vselej: naš Francko ni posebnost, naš Francko je pravilo, mušter, zgled! Kot pika, ki zaključi stavek, kot olje, ki poganja traktor, kot rima, ki venček objokovanj povzdigne v Sonete nesreče.
Če bi politikanti vseh sort zmogli ta drobceni, nič kaj kompleksni premislek vgraditi v svoje omejeno dojemanje stvarnosti, nam mogoče ne bi bilo treba prenašati muk, življenja gnus, nadlog in stisk nemalo, ki nam jih v zadnjih tednih strežejo na zvrhanih pladnjih pod skupnim geslom »EU komisar: viharjov nótranjih igrača«.
Napišimo za domačo nalogo stokrat na prvo prenosno tipkovnico, ki nam pride pod prste: »O Evropa! srečna, draga vas domača! Ves svet je vas in vsi možje in žene zgolj seljaki: prekopavajo in spet rovarijo in vsak skrbi v življenju predvsem za svoj vrtiček.«
Prešeren in Shakespeare, prva na vasi in (poglej, poglej!) istočasno prva na globusu, se morata obračati v grobu, a vendar je sposojanje in sprevračanje monumentalnih izrekov, poezij, eno redkih tolažilnih početij v tem mračnem in mračnjaškem času s kroničnim pomanjkanjem srca in širine duha. Saj poznate ono: Popotnik pride v Afrike puščavo, / steze mu zmanjka, noč na zemljo pade, / nobena luč se skoz oblak ne ukrade, / po mesci hrepeneč se uleže v travo.
Vse, ki nam že od rojstva vbijajo v glavo svetli ideal tipa izvoljena devica: zvesto srce in delavna ročica, smo izmozgane, izžete od nenehnega kričanja v puščavi – in vendar včasih najdemo moč, da ponovimo znova: vaški posebneži ne obstajajo, obstajajo zgolj globalizirani vaški vzorci! Gospod poslanec Lenart Žavbi bo moral še malo klepati svoje mlečne zobe, preden bo lahko zares ugriznil našega Franckota, izbrušenega mojstra kraljice med vaškimi veščinami, politike.
Podplat je koža čez in čez postala!
Naš Francko, Francko Breznik, pač ve, da o pomembnih vprašanjih, še posebej kadrovskih, ne vrtiš telefonov ali pošiljaš elektronskih pisem. Kje! Pomembna vprašanja rešuješ iz oči v oči, z roko v roki, po možnosti za šankom, da lahko obljube in protiusluge potrdiš s popito bratovščino, medtem ko potoki tekočin brišejo oprijemljive dokaze, nepotrebne sledi pa puhtijo v hlap kot nekaj izpihanih sapic ob nujnem obisku stranišča.
Poglejte recimo razpise za delovna mesta: v krajih, kjer sva Francko Breznik in jaz doma, še navadna občinska uprava razume, da zakon sicer zahteva, da morajo biti delovna mesta objavljena na način, da jih v teoriji lahko opazijo vsi, v praksi pa je treba to možnost izničiti do skrajnosti. Veščina se imenuje diskretnost, nič drugega. Razpis objaviš sredi počitnic ali praznikov, skritega med neskončne alineje in brezizhodne labirinte občinske spletne strani, in nikoli ne boš tvegal, da bi se nanj dejansko prijavile nepredstavljive najsposobnejše kandidatke ali neznani junaki, pač pa izključno vnaprej dogovorjeni, že stokrat zaliti ustrezni vaški veljaki s prsti v marmeladi in jeziki na zadnji plati. Reči hočem: naš Francko ve, da ni računa brez krčmarja, kar je v resnici precej enostavna, splošno znana resnica, podobna oni z vrabcem v roki in golobom na strehi. Zanjo ne potrebuješ doktorata, zgolj o tem govorim.
Nebo odpre se, luna da svečavo; / tam vidi gnezditi strupene gade, / in tam brlog, kjer íma tigra mlade, / vzdigváti vidi léva jezno glavo.
Ko je vas, je vas za vse! Ne bom lažno skromna. Ko o kadrovskih zadevah evropske komisije govorimo kot o petošolskem zemljo krast, je za nas, vaške domorodke, nadvse mikavno igrati profesorice politične teorije in prakse. A če se zresnim in pogledam čez svoj vaški plot, ne morem spregledati, kaj pri vsaki vaški cesti pride na prvem ovinku. Najprej cerkvica, takoj za njo pa britof. Kaj je tisti U pri EU? Dvaindvajseta črka slovenske abecede? Kot piše v SSKJ: posnema tuljenje, hud jok, u, u, u, zavija burja okrog oglov, u, u, u, je prestrašeno jokal otrok, u, u, u, se je oglašala sova, u, u, u, je tulil volk.
Prijazna smrt! predolgo se ne múdi: / ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta, / ki pelje nas iz bolečine mesta, / tje, kjer trohljivost vse verige zgrudi; / tje, kamor moč pregánjovcev ne seže, / tje, kamor njih krivic ne bo za nami, / tje, kjer znebi se človek vsake teže,/ tje v posteljo postlano v črni jami, / v kateri spi, kdor vanjo spat se vleže, / da glasni hrup nadlog ga ne predrami. x
Vsi citati so iz Sonetov nesreče doktorja Franceta Prešerna, avtorja slovenske himne. Sonetje nesreče so bili prvič objavljeni v 4. zvezku Kranjske čbelice pred 190 leti, leta 1834.
