Videla sem – vsaj že dvajsetič zgolj v tem letu – potopljene živali, izruvana drevesa, kaj drevesa, hektarje razritih nasadov, raztrgane ceste, hribe, ki so zdrsnili v dolino kot puding in mimogrede pokopali štale, ubili krave, zadušili kokoši in uničili vsako upanje. Vsakih pet minut je bil alarm kje drugje, poleg Ligurije je bila pod vodo vsa Emilija - Romanja, strašljivi klici so prihajali iz Piemonta, Lacija, Toskane, medtem ko sta v blatnih vrtincih izginjali tudi Sardinija in Sicilija, ki sta bili pred tem dve leti v totalni suši. Kako je grozno, ko imaš prijateljice in prijatelje na toliko koncih, ko poznaš njihove kmetije, njihove babice in njihove dojenčke, živali, drevesa, »obdelovalne površine«, vse tiste lešnike, vse tiste mandarine, oljke, trte, paradižnike in pomaranče, stoletne kleti in pravkar odplačane steklenjake, ki naenkrat postanejo popolnoma neprepoznavni, neprehodni in mrtvi; z blatom vsepovsod.

Koliko blata! Koliko uničenja! Vest, da je skupina, ki se ji reče Društvo Slovenski kmet in ki se hvali, da je večina njenega članstva mladih slovenskih kmetic in kmetov, med mladim ekološkim kmetom in skorumpiranim specialistom za menjavanje (dobro podmazanih) političnih stolčkov za vodenje največje slovenske kmečke organizacije izbrala slednjega, je bila zgolj češnjica na tedenski torti katastrof. Nič razen čudeža ne more ustaviti deročega blata, ki sredi vesoljnega naliva požira tvojo kmetijo. Nič razen političnih igric ne more razložiti odločitve, ki je na slovensko kmetijstvo zažgala kot slepeče sonce po stoletni ujmi: razgalila je vse blato, ki se je po uničujoči noči že dodobra strdilo v vseh možnih kotičkih naše kmečke pokrajine ter vnaprej zabetoniralo vsak prešeren korak, vsak, še tako nujen pogon za prihodnost.

V vasici Castellania Coppi, ki leži v italijanski pokrajini Piemont na meji z Ligurijo, v teh dneh ni bilo poplav in plazov, zato pa sta bila že pomlad in poletje tako vlažna in brezvetrna, da se je peronospora obesila v vinograde kot gosta megla. Vinogradniki so črne, izmaličene grozde pustili kar v goricah, le redko kdo je letos sploh organiziral trgatev. Na Štajerskem ekološke in biodinamične kmetice vemo, kako ravnati s peronosporo, čeprav je v zadnjih letih (še posebej zaradi obilnih deževij v maju) za to tombolo treba imeti jeklene živce. A nekatere ekološke in biodinamične kmetice v vasici Castellania Coppi te bolezni sploh še niso videle v živo. Tam je pač ni. Bolje rečeno: do letos je ni bilo. Nikoli. Je preveč sonca in vetra. In zato je niso znale prepoznati, ko je v začetku letošnjega maja sedla na liste kot beli poprh. Malo gline, malo čajev, nekaj kapljic alg in bilo bi dovolj – če bi jo prepoznale pravi čas. Danes škodo preračunavajo v desettisočih evrov. In vendar: »Ne smemo se pritoževati: srečo smo imeli. Petdeset kilometrov južneje so vinogradniki zaradi plazov in poplav izgubili vse.«

»Srečo smo imeli: uničilo nam je zgolj tri njive, sosedu je uničilo sedem hektarjev plantaž.« »Srečo smo imeli: odneslo nam je le štiri krave. V sosednji vasi je potonilo osem štal.« »Srečo smo imeli: zalilo je hišo in vrt, a mi smo živi.«

Jokati od sreče, pač.

V vasico Castellania Coppi le redki priromajo zaradi vina. Tam se je rodil Fausto Coppi, veliki kolesar, ki je kljub neštetim poškodbam petkrat osvojil Giro d'Italia, dvakrat Tour de France, petkrat dirko po Lombardiji. V vasici so Faustov grob, rojstna hiša, muzej, vsa njegova kolesa, a tudi njegov vinograd, ki ga obdelujejo potomci. »Letošnja bera je šla v nič, a … še srečo smo imeli!« S solzami v očeh.

Ko sem zapuščala vasico Castellania Coppi in je na pokrajino Piemont padal trinajsti rdeči alarm zaradi nalivov v zadnjih dveh mesecih, me je z muzejske hiše gledala fotografija iz leta 1952. Tour de France: velika tekmeca Fausto Coppi in Gino Bartali si sredi najhujšega vzpona podata bidon s pijačo. Še danes med navijači enega in drugega divja spor – kdo je bidon podal in kdo ga je prejel?

Coppi in Bartali nikoli nista izdala resnice. Ker ni važno, kdo je podal, ampak to, da se je podaja zgodila. Važno je vedeti, da sreča in nesreča kdaj res padeta z neba kot stoletne ujme, a da sta še večkrat zgolj posledici naših izbir. Solidarnost ali komolčarstvo? Strokovnost ali politikantstvo? Življenje ali smrt? Kakor poplave, plazovi in blato niso vreme, ampak klimatske spremembe, tako sreča in nesreča v večini človeških dejavnosti nista božji dar, ampak skupek posledic, ki jih povzročamo s svojimi odločitvami.

Reči hočem: Slovenski kmet in SDS. Sreča pa taka!