Volitve leta 2024 bi lahko bile odločilne za ZDA, pravi prijatelj Nenad Pervan, režiser in profesor igre in režije na univerzi Loyola, na čigar premiero Romea in Julije sem prišel v Los Angeles. »Ali bomo postali fašistična diktatura ali pa bo ta država nadaljevala po poti svobode, na katero je nekoč krenila, a je medtem malce pozabila, kako se po njej vozi.« Filmi, ki jih je oko kradlo večinoma pri sopotnikih – kaj kdo gleda in zakaj – in knjiga Nizozemca Geerta Maka Potovanje brez Johna so v potovanju proti ZDA prekinjali neuspešne poskuse, da bi med letom, ki traja štirinajst ur, zaspal.
Življenje me ni naučilo preveč stvari, naučilo pa me je, da je treba biti previden pri uporabi nekaterih besed. Fašizem je ena od njih. Če namreč lahko vse razglasimo za to, potem je vprašanje, kaj je res to. Fašizem seveda. Svobode ni mogoče definirati, a jo takoj občutite. Oziroma občutite, če je ni.
Nekoč davno – če objektivno pogledamo, niti ne tako zelo davno – so gastarbajterji potovali 15 in več ur, da bi z avtobusom prišli v neko nemško provinco, kjer so čez leto pridno delali, da bi v nesrečnih domovinah, kakršni sta Bosna in Srbija, uživali v času letnega dopusta. Je zdaj kaj drugače? Ali ni? Končno 17. ura po lokalnem času, Pacific Time – tukaj sem. V mestu angelov, kjer ima hudič, kot se zdi, eno svojih najboljših rezidenc.
Knjiga, ki sem jo vzel s seboj, je nastala kot raziskava o nekdanjih zaljubljencih v ameriško svobodo, kar je bila moda, v kateri so bolj ali manj rasle generacije Evropejcev, rojenih v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja. Veliki ameriški pisatelj John Steinbeck se je namreč leta 1960 po precejšnjem uspehu svojih romanov, od katerih je najbolj znan Vzhodno od raja, odločil za tisto, o čemer sanja večina ljudi, veliki umetniki pa to uresničijo. Soočijo se z lastno temo. Predelal je tovornjak v avtodom, vzel s seboj pudlja in se odločil za potovanje po ZDA, krožno od vzhoda do zahoda in nazaj. Travels with Charley je še danes kultni potopis, Mak, ki je Nizozemec, pa je petdeset let pozneje sedel v liberty jeep. In šel po isti poti. Spraševal se je enaka vprašanja kot veliki Američan, od katerih so najpomembnejša: »S kakšnimi sanjami vse se Američani že stoletja podijo za ideali? Kaj je ostalo od obljubljene dežele, na katero je ves svet nekoč gledal z velikanskim spoštovanjem? Kaj imata ZDA in Evropa še vedno skupnega v 21. stoletju?«
S te perspektive se vprašanje glasi: »Kaj se je medtem tako zelo spremenilo in kako je država, v kateri smo vsi videli izvor svetlobe svobode, postala temni mesec sveta, nad katerim se izvaja vrsta pritiska, ki ga lahko označimo s še težjim izrazom?« Kaj se je medtem zgodilo, da smo si vsi mi, ki smo bili vzgojeni kot neke vrste odmev ameriškega duha – v paradigmah od bluesa do filmov Quentina Tarantina, od sanj o trgu in petem amandmaju do popolne podpore Izraelu in brezumnemu delovanju na Bližnjem vzhodu, od Elvisa prek Microsofta do AI chatGPT – preprosto zaželeli, da bi pozabili na to državo?
S sliko sveta, ki se nam danes odvija pred očmi in ki pritiska na nas, smo ves čas obtoževali najmočnejšega. Po drugi strani nekaterih stvari ne smemo pozabiti: če ne bi bilo Združenih držav Amerike, svet danes oziroma ta »naš« del njega verjetno ne bi bil videti takšen. Skratka, če ne bi bilo kokakole, ne bi bilo niti kokte. V vojno na območju nekdanje Jugoslavije so se v resnici vmešale pozno, a ostalo je dovolj časa, da so se razglasile za zmagovalko.
Če je res, da so filmi katastrofe in množičnega uničenja preprosto prequel tistega, kar se bo v svetu dogajalo v bližnji prihodnosti, potem smo bolj ali manj prispeli na cilj. Zdaj je treba priti in pogledati, kaj je ostalo od tistega dela sveta, ki bi moral ostanek tega istega sveta prepričati o pravilnosti lastnega načina življenja: čeprav se je rodil v Kaliforniji, je Steinbeck na tem potovanju preskočil Los Angeles. Na prvi pogled čudno, a z zornega kota pisca povsem razumljivo. Že takrat je bil LA država zase, bolj komentar na ZDA kot same ZDA.
Sprehajamo se po obali Pacifika. Tam je Malibu, za njim pa Pacific Palisades. Tam je živel Thomas Mann, nemški nobelovec, na begu pred Hitlerjem in nacistično Nemčijo. Neki drugi nobelovec, poljski pesnik Czeslaw Milosz, je o tem zapisal: Srečen sem, ker na svetu ne obstaja nič materialnega, kar bi želel imeti. Kakšen paradoks! Tu v srcu ali na koncu materialnega sveta, kjer je mit o ameriških sanjah dosegel utelešenje v cenah nepremičnin in svoj najgloblji poraz – brezdomce vsakih dvajset metrov. »Truplo, polno plinov,« je takrat o svoji državi napisal Steinbeck: »Če se razpoči, se res bojim posledic.«
Ali je danes mogoče ponovno najti in poznati ZDA? Ni, kot ni bilo takrat, ko je to počel Steinbeck, in ne pred več kot desetimi leti, ko je šel po isti poti njegov naslednik Nizozemec. A zdi se, da je treba biti tukaj in spremljati, kaj se bo dogajalo. Dvajseto stoletje je bilo namreč po vplivu na preostali del sveta ameriško. Ta izkušnja je bila bolj ali manj bridka. In klavstrofobična. Osladkana s pijačo, ki vsebuje ekstrakt koke, in polepšana s sanjami o lastništvu nad čim večjim številom nepremičnin. Živimo v času ekstremov, v katerem postaja očitno, da je vse manj srednjih rešitev. Torej – svoboda ali fašizem? Ob vsej previdnosti, ki jo prinaša s seboj uporaba obeh besed.
Druga še posebej.
