Čeprav se takšne igre med vozniki in nadzorom prometa zdijo smešne, ima stvar z vidika zagotavljanja varnosti neki minimalni smisel. Kultura vožnje je pač takšna, kakršna je. Nekaterim se mudi. Drugi so zasanjani in kaj spregledajo. Nekateri pa se samo šopirijo. Ker imamo v Sloveniji okoli 39.000 kilometrov javnega cestnega omrežja, sredstev pa ni neomejeno, je bolje izbrati najbolj ogrožena mesta, tam postaviti veliko signalizacije, ki opozarja na morebitne kazni, in meriti hitrost vsaj na tistem delu ceste. Že res, da zna vse skupaj učinkovati bedasto. Če si stvar postavil pravilno, pa si vsaj nekaterim otrokom zagotovil varno pot v šolo, preprečil prehiter vstop v kak predor, kjer so pogosto zastoji, ali kaj podobnega. Ta zelo točkoven ukrep za zmanjševanje hitrosti bo v drugi polovici leta 2025 dobil nadgradnjo, ko bo na določenih odsekih avtoceste zaživelo sekcijsko merjenje hitrosti. To deluje podobno kot opisani radarji, le da z malo, a ključno razliko, da namesto hitrosti na točno določenem mestu meri povprečno hitrost na daljših razdaljah. Sistem bodo vzpostavili na štajerski avtocesti na območju trojanskih predorov v smeri Maribora, na gorenjski avtocesti med priključkoma Ljubljana Brod in Vodice v smeri Kranja, na primorski avtocesti med priključkoma Logatec in Vrhnika v smeri Ljubljane in na dolenjski avtocesti na območju višnjegorskega klanca v smeri Novega mesta.

V Sloveniji smo sistem že preizkusili leta 2017. Med priključkom Trojane in izvozom iz predora Podmilj v smeri proti Ljubljani so v enem tednu testiranja sistema našteli 136.734 vozil, ki so imela povprečno hitrost 102 kilometra na uro (omejitev je 100 kilometrov na uro). To je bilo 57 odstotkov vseh vozil. Kar 30 odstotkov jih je prekoračilo tolerančno mejo 110 kilometrov na uro. Najdrznejši voznik je vozil kar 218 kilometrov na uro. Ko je merjenje zares steklo, so opazili strm padec števila prekrškov, povprečna hitrost pa je padla na 92 km/h.

Podobne izkušnje imajo tudi v tujini. Na škotski cesti A9 so leta 2000 sekcijsko merjenje uvedli na razdalji 220 kilometrov. Pred uvedbo sistema je omejitve na odseku spoštovalo vsega 40 odstotkov voznikov, po uvedbi pa se je številka povzpela na 99 odstotkov. V Italiji imajo sekcijsko merjenje hitrosti na 51 odstotkih avtocestnega omrežja. V prvem letu po uvedbi se je število smrti na njihovih avtocestah razpolovilo. Število prometnih nesreč se je zmanjšalo za 19 odstotkov, število poškodovanih pa za 27 odstotkov. Sistem uporabljajo tudi v Avstriji, v nekaterih predorih. Tam jim je povprečno hitrost uspelo zmanjšati s 95 na 80 kilometrov na uro. Čezmerna hitrost je največja nevarnost na naših cestah. Upajmo, da se tuji uspehi s sekcijskim merjenjem ponovijo tudi pri nas.