Področje državljanske vzgoje in vzgoje nasploh v šolah je pomemben del vzgojno-izobraževalnega dela šol, kar še posebno velja za srednjo šolo. Dijakom na različne načine privzgajamo osnovne principe demokracije in države ter vrednote, ki so nujne za medsebojno življenje in sožitje. Del vzgoje so tudi vzgojni ukrepi, ki jih v šolah izrekamo za različne prekrške in jih določa ustrezen pravilnik. Večinoma gre za izrekanja ukrepov zaradi izostajanja od pouka, redkeje pa za dejanja, ki so vezana na druge, hujše kršitve.
V svoji dolgoletni karieri sem imel srečo, da je bilo prekrškov dijakov zelo malo; ko so bili, pa sem kazni izvedel v skladu s predpisano proceduro, ki je dolgotrajna in preveč birokratska. Kljub temu sem jo zmeraj izvedel, kot je potrebno in predpisano. Del postopka je tudi razgovor z dijakom in njegovimi starši – večinoma materami, saj so bili očetje redkeje prisotni. Od vseh razgovorov mi je najbolj ostal v spominu razgovor z mamo dijakinje zaradi opravičila izostajanja, ki ga je napisala dijakinja sama. Tako razredničarka kot jaz sva bila začudena, saj je bila dijakinja vzorna in brez večjega števila izostankov. Na razgovoru je dijakinja v solzah priznala ponarejanje, mama pa je vsa objokana izrazila željo, da je ne izključimo. Obe sta se zavedali prekrška in bili presrečni, ko sem jima takoj povedal, da do izključitve ne bo prišlo. Nobenega izmikanja, izgovarjanja na »neumna pravila« in obsojanja drugih. Verjeli sta šoli, da ukrepa pravilno in da bo dijakinja prejela ustrezen vzgojni ukrep.
Naštel bi lahko še nekaj primerov iz dolgoletne prakse. V veliko zadovoljstvo pa mi je, da se nihče od kaznovanih dijakov danes ob srečanju ne obrne proč – ravno nasprotno, spomnimo se takratnih časov, včasih tudi s smehom in besedami dijakov, da kaznovanje ni bilo krivično, saj je šlo za kršitev pravil in del intenzivnega odraščanja.
Velikokrat se na opisani primer spomnim, ko sem priča izigravanjem sistema, kot je bilo denimo z nesprejetjem poziva na sodišče enega izmed naših znanih politikov in je bil potreben skrajen napor, da je do vročitve sploh prišlo.
Zadnji primer nespoštovanja odločbe ustavnega sodišča glede plač sodnikov prinaša nove dimenzije in bo imel dolgoročne posledice. Ne bom se spuščal v razpravo, da bo v primeru upoštevanja odločbe ustavnega sodišča sprožen plaz nezadovoljstva javnega sektorja in morebitnih podobnih zahtev po parcialnem zvišanju plač. Prav tako se ne bom spuščal v razprave uglednih pravnikov. Zame je takšno dejanje groba kršitev zakonodajnega sistema, kjer se ne upošteva odločbe najvišjega sodnega organa, ki mu moramo zaupati ne glede na naše mnenje in brez oklevanja izvršiti njegove sklepe oziroma sodbe. Z neupoštevanjem odločbe ustavnega sodišča smo podrli avtoriteto najvišjega sodnega organa, ki bi moral biti svet in katerega sodbe je treba brezpogojno izvršiti.
Izjava ministrice za pravosodje, da bo odločba ustavnega sodišča izvršena z zamikom, je višek sprenevedanja, ki se za pravnico in ministrico ne spodobi, saj bi lahko tudi drugi zahtevali izvršitev odločbe z zamikom. Težko si sicer predstavljam, da bi sodišče navadnemu smrtniku omogočilo izvršitev odločbe z zamikom. Ko sem sam dobil odločbo inšpekcije, da moram znižati živo mejo ob cesti, se je po preteku postavljenega roka za izvedbo inšpektor že v nekaj dneh pripeljal iz Ljubljane in preveril, ali je ograja res znižana. Zelo mi je žal, da takrat še ni bilo »izvršitve sodbe z zamikom«, saj bi po prejemu odločbe inšpektorat obvestil, da bom ograjo pač znižal z daljšim zamikom.
Odločitev o nespoštovanju odločbe ustavnega sodišča, pardon, izvršitev z zamikom, pomeni tudi grob poseg v razmerje med izvršno in sodno oblastjo. Še najlepše nam obnašanje izvršne oblasti opišejo besede »kaj nam pa morejo«. Takšen način obnašanja izvršne oblasti predstavlja rušitev osnovnih načel demokracije in slab zgled drugim. Res je, da bi izvršitev odločbe ustavnega sodišča lahko prinesla velike težave vladi pri pogajanjih s sindikati o novem plačnem sistemu. Vseeno pa je neupoštevanje odločbe ustavnega sodišča dolgoročno večja škoda kot pa trenutna otežitev pogajanj s sindikati. Veliko je k jezi in gnevu sodnikov prispeval tudi predsednik vlade z lansko obljubo o 600 evrih povišice, kasneje pa še ministrica za pravosodje z razmišljanjem o celo 1000 evrov vrednem povišanju. Zato je tudi razumljivo, da je podrto medsebojno zaupanje, ki je osnovni pogoj za reševanje sodniških plač.
Dogajanja s sodniškimi plačami in sodbo ustavnega sodišča so slaba popotnica za razlago mladim o osnovnih principih delovanja demokracije in spoštovanju prava. Mladi so še kako kritični do neupoštevanja dogovorjenih pravil in relacij. Verjamejo zgledom tistih, ki dogovorjene relacije določajo in (ne) upoštevajo, pa naj bodo to učitelji ali ministri. Ko se to ne dogaja, se obrnejo stran in se z besedami »ah, saj je vse brez zveze« umaknejo. Prihodnje volitve bodo v primeru nadaljevanja takšnega obnašanja koalicije, kot vlada sedaj, njen največji poraz, ki ne bo privedel le do izgube volitev. Številni volilci se jih bodo, skladno z aktualnim početjem vodilnih, namreč udeležili z »zamikom«. Torej se jih ne bodo. Zakaj? Ker so bili že prevečkrat razočarani, ponižani in razžaljeni.
