Prvi april še nikoli ni bil dan za šaljivost, ampak dan za resnicoljubje in uvid, ki ju zmore ponuditi zgolj dober štos. A zame, danes, je prvi april predvsem nepreklicni konec marca, meseca, ki me je letos pretresel z naključji, sosledji in spomini, zbasanimi v mesec »ženskih« praznovanj, praznovanj med osmim in petindvajsetim v mesecu.
Bil je sedmi marec, ko sem pri svojih enainštiridesetih približno enainštiridesetič na enainštirideseto potenco odgovarjala na vprašanje, kdaj bom končno imela otroke. »Brez zamere,« je rekel spraševalec, ki je nekaj trenutkov prej razdiral šalo, da na svetu obstajata dva spola, en neumnejši in en lepši, »sprašujem, ker bi bila po mojem mnenju res dobra mama, takšno mehko srce imaš, takšen lep nasmeh, eno samo toplino izžarevaš; no, ali nočeš ali ne moreš?« Rekla sem: »Ti mogoče ne veš, a jaz imam na stotine otrok.« Spraševalec je bruhnil v dobrohoten smeh. »A. Žal mi je zate, da ne moreš.« »Žal mi je zate, da si budalo. Kar je tretji spol – tisto, kar binglja na sredi med neumnejšim in gršim.«
