Torek, 2. julija 1991, se je začel s toplim in sončnim jutrom. Po zelo napetih in burnih dnevih sem ga nameraval preživeti doma. Šolo smo dan prej zaprli, prekinili popravne izpite in učitelje poslali domov. II. gimnazija Maribor je bila takrat obkrožena z vojašnicami JLA. Več izstrelkov vojske je zadelo šolo, žal so v neposredni v bližina šole umrli trije ljudje. Postalo je prenevarno, da bi nadaljevali svoje delo.
Kmalu po 8. uri je doma zazvonil zvonec, na vratih pa sta se pojavila dva resna možaka z besedami: »Podpišite prejem poziva.« V trenutku mi je postalo jasno, kaj me čaka. Bil sem namreč pripadnik teritorialne obrambe in v preteklosti smo že imeli redna usposabljanja. Iz poziva je bilo jasno, da se moram takoj javiti na zbirališču v Malečniku. Poklical sem ženo v službo, naj takoj pride domov in poskrbi za otroka. Oblekel sem uniformo, ki jo je imel vsak pripadnik TO kar pri sebi doma. Otrokoma sem razložil, kam odhajam, ob slovesu ni manjkalo solz. Vsi smo se zavedali, da je potek dogodkov zelo nepredvidljiv in da se lahko konča z mnogo večjim spopadom, kot je potekal do takrat. V Malečniku smo se formirali in s strahom čakali na navodila. Po pregledu stanja v Šentilju smo se premaknili na končni položaj v Koreni, kjer smo ostali v stanju pripravljenosti do 12. julija.
Začetna napetost se je zmanjšala, saj so se kmalu začeli pogovori o končanju vojne. Z velikim olajšanjem smo 7. julija sprejeli novico, da so predstavniki Slovenije, Hrvaške, Jugoslavije in Evropske unije podpisali brionski sporazum, s katerim se je končala desetdnevna vojna za Slovenijo. Z nestrpnostjo smo pričakovali povelje o odhodu domov, ki se je zgodil 12. julija. Objemi, rokovanja in nasmejani obrazi tovarišev so nas pospremili domov. Zavedali smo se, da bi se lahko končalo tudi drugače, kar se je pozneje pokazalo na Hrvaškem in v BiH. O vojni smo se doma pogovarjali še nekaj časa, spomin je počasi bledel, le ob dnevu državnosti se včasih spomnimo mojega »partizanstva«.
V začetku aprila sem prejel pošto ministrstva za obrambo, uprave za vojaško dediščino (mimogrede: do takrat nisem vedel, da kaj takega obstaja). Ker sem še iz starih časov, me je zaskrbelo, saj takšna pošta ne prispe ravno vsak dan in lahko prinese neprijetnosti. Vedel sem, da poziv tokrat pač ne more biti, saj sem za vpoklic na kakšne vaje že dolgo prestar. Končno sem vzel v roke dopis, v katerem so me vabili na podelitev spominske medalje ob tridesetletnici samostojne in neodvisne Slovenije.
Ampak takoj zatem je sledil tipični birokratski zapis, kdaj in kam lahko pridem po medaljo, ki da jo lahko dvignem med 8. majem in 30. junijem 2023. Na koncu je bil dodan še podpis osebe, ki je dopis pripravila (!), in vršilec dolžnosti direktorja uprave. Ker je bila uvodoma omenjena tridesetletnica osamosvojitve, mi nikakor ni šlo v račun, zakaj nam bo medalja podeljena kar dve leti pozneje. Najkasneje dvaintrideset let po vojni. Dopis tega ni razložil, še manj pa ni razgrnil, zakaj nam prejemnikom medalja ne bo podeljena slavnostno. Ker imam pač nekaj izkušenj s podeljevanjem priznanj dijakom, sem sklepal, da leta 2021 medalje niso bile podeljene zaradi korone, nisem pa uspel najti razlage, zakaj se to potemtakem ni zgodilo vsaj leto pozneje ob razrahljanih ukrepih. Prav tako bi nam, če že, lahko medalje poslali po pošti, predhodno pa bi predsednik vlade nagovoril prejemnike medalj po televiziji ali prek katerega od drugih sodobn(ejš)ih kanalov. Na plaketi je namreč podpisan takratni predsednik vlade Janez Janša.
Na srečo ne spadam med tiste, ki bi tekli prvi dan po priznanja, kar se je kmalu pokazalo kot prava odločitev. Prvega dne se je namreč v Mariboru pred upravo za obrambo naredila dolga vrsta veteranov, ki so pod milim nebom čakali na prejem medalje. Ob pogledu na prizor sta me pograbila jeza in nezadovoljstvo, saj si tega veterani vsekakor niso zaslužili. Marsikdo bo sicer rekel, zakaj so prišli že kar prvi dan, vseeno bi se dalo narediti kako drugače. Medalje bi navsezadnje lahko poslali tudi po pošti že leta 2021 in s tem veteranom prihranili nepotrebno pot in čakanje. Medalje je izročala predstavnica urada, ki je bila sicer prijazna, kaj več pa tako in tako ni mogla narediti. Aja, pa tudi podpisa prejema medalje nismo smeli pozabiti.
Na podelitev medalj sem se spomnil ob letošnjem praznovanju dneva državnosti. O tem, da na osrednji državni proslavi ni sodelovala desna politična opcija, ne gre izgubljati preveč besed. Junija 1991 je bila le ena vojna, ki jo je bilo mogoče dobiti le združeno, brez delitev. Veterani se takrat nismo delili, saj nismo bili okuženi z današnjo nestrpnostjo in poudarjanjem lastnih zaslug. Tudi o medaljah nismo razmišljali, saj je šlo za naš obstoj in prihodnost. Vsakega, ki bi nas poskusil deliti, bi nagnali iz naših vrst. Danes pa, kot vemo, delitev ne manjka, pri čemer gre za nabiranje političnih točk in zamegljevanje problemov. Pri tem ne manjka potvarjanja dejstev in laži, kjer prednjačijo tisti, ki bodo po političnem stažu kmalu prehiteli svoje predhodnike iz bivše države, ki jo danes s srdom napadajo. Tudi nagnati jih ne moremo, saj se nenehno vračajo in ostajajo. Na srečo je vsaj čas neusmiljeni sodnik, le prevelik davek je včasih treba plačati. Včasih simbolno, včasih pa v praksi zelo okoren. Zadnji podatki o (ne)konkurenčnosti Slovenije so za to vsekakor, žal, zelo dober dokaz.
P. S. In medalja? Ali sem šel ponjo? Postavil sem jo poleg očetove partizanske.
