Primopredaje poslov med ministri so običajno formalnost, ki se je tokrat spremenila v osladen šov. Nenadoma smo od novih ministrov izvedeli, da so prejšnji dobro delali. Nekako tako, kot je rekel TV-klovn Pirkovič o Janševem delu: »Relativno oziroma uspešno v nekem smislu.« Izjema je bila le Tatjana Bobnar, ki je bobu rekla bob. Volilci smo tako izpadli precejšnji bedaki, očitno nismo dve leti živeli v zatiranju, ampak smo se rešili čisto spodobne ekipe, vsi prejšnji in vsi zdajšnji so lepo vzgojeni, pametni in pošteni. Tako smo torej dobili briljantno predstavo tega, kako globoko je slovenska družba podvržena licemernemu malomeščanskemu kiču. Med besnim zmerjanjem na eni in puhlicami na drugi strani manjka tisto bistveno za zdrave odnose: odmerjena spoštljivost, ki ne izključuje drugačnega mnenja in kritičnosti. Le upamo lahko, da ves ta cuker ni bil tudi napoved kompromisarstva in relativizacije zlorab te odhajajoče sanjske ekipe. Odpoved doslednosti.
Dosledno delovanje je namreč tisto, kar krvavo potrebujemo. Na vseh področjih, seveda pa urgentno za tiste, ki so trenutno najbolj ogroženi, begunci; zanje prek urada vlade za oskrbo in integracijo migrantov skrbi neposredno predsednik vlade Golob. Največ je seveda ukrajinskih, ki jih je Aleš Hojs, znani humanitarec in borec za človekove pravice, množično povabil, da si zatočišče poiščejo prav pri nas: 200.000 jih je bil pripravljen oskrbeti. Poglejmo si torej, kaj je ostalo na pogorišču njegove demagogije.
Natančnega števila beguncev enostavno ni mogoče dobiti, ne tistih, ki so priplavali čez Kolpo – teh naj bi bilo v minulih nekaj letih čez 25.000, azilne obravnave jih je bilo deležnih le nekaj sto, večino so pognali na Hrvaško – ne onih, ki jih je prignala ukrajinska vojna, teh naj bi bilo okoli 22.000. Zakaj ne? Preprosto. Zato ker ob njihovem prihodu ali prijetju ne policija ne drugi organi niso opravili svoje osnovne naloge: mnogih niso popisali, niso jim predstavili njihovih pravic, niso jim uredili statusa in začasne nastanitve. Tudi Ukrajincem je Hojs odprl le vrtna vrata, hišna pa zaloputnil pred nosom. Na uradu za migracije zdaj »s presenečenjem ugotavljajo«, da se mnogi že vračajo v Ukrajino; v Sloveniji naj bi jih bilo le še okoli 5700.
S »presenečenjem ugotavljajo«? A je to cinizem? Da je slovenska država mačeha vsem tujcem, da je do temeljev prežeta s ksenofobijo in nacionalizmom od samega začetka, vemo prav vsi: takoj po nastanku je izbrisala 25.671 lastnih prebivalcev neslovenskega porekla, nato je sistematično poniževala begunce iz Bosne. In Rome. V naslednji veliki begunski krizi je šla leta 2015, ko je bil predsednik vlade profesor prava, Miro Cerar, celo tako daleč, da je nevladnim organizacijam prepovedala pomagati povsem izmozganim ljudem, ki jih je v kolonah gnala čez blatna polja peš v Avstrijo. Prizor kot iz časov nemških deportacij. Da je profesor prava Cerar kršil zakone, je ugotovil celo Svet Evrope. Romom je namenil kontejner vode. Ni vedel, da voda pozimi zmrzne. (To ga ne ovira v »razmišljanju« o kandidaturi za predsednika države.) Njegova vlada je, da bi ugodila Janši, na mejo postavila rezilne žice, ilegalna migracija se je zmanjšala, naraslo pa število ranjenih, utopljenih in zmrznjenih revežev v naših gozdovih in rekah. Vrnimo se še malo k Bobnarjevi: res je bila Hojsova žrtev, a je bila direktorica policije v času, ko so policisti in azilne ustanove dokazano sistemsko, ne zgolj ekscesno, na vse možne načine kršili begunsko pravo. Predsednik vlade je bil Šarec. Nismo pozabili. Njuna sedanja mandata sta torej kvečjemu milostna popravna izpita.
Od leta 2015 do danes so se pred očmi domače in mednarodne javnosti, kot v kakšnem Gallupovem testu, z neštetimi pričanji in dokazi potrjeni, izoblikovali trije psihoprofili treh državnih politik nekdanjih jugoslovanskih republik. Slovenija: policija begunce pretepa, jim odreka možnost vložitve prošnje za azil, jih prisili v podpis dokumentov v slovenščini brez tolmačev, jim laže, jih preda v nemilost hrvaške policije. Ali pa zanje preprosto nič ne naredi. Hrvaška: njena policija je najbolj sadistična, begunce pretepejo in v kombijih sistematično kuhajo na soncu uniformirani policisti, pred bosansko mejo jih prepustijo špalirju zamaskirancev s pendreki in ponorelimi psi, ki jih obgrizejo; telefone jim uničijo, denar ukradejo, če jim ga niso že policisti. Bosna, najrevnejša, preplavljena z begunci: Bosanci pretepenim vsaj za silo zacelijo rane. In niti za trenutek ne smemo pozabiti: »okužba« več tisoč policistov z nekaznovano zlorabo sile je okužba celotne družbe.
Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja ugotavlja, da od leta 2008 pri zakonodajnih standardih načina obravnave beguncev nenehno nazadujemo. Center za tujce pri Postojni je prikrita oblika zapora, v katerem ujeti brezpravno životarijo in delajo samomore, v zaporniškem režimu živijo tudi otroci, kar je kršitev prav vseh zakonov in konvencij tega sveta. Janševa vlada je tik pred primopredajo ukradla 1,5 milijona v proračunu, namenjenem Romom, in ga dala za nekakšen stupiden turistični most v Celju. Socialni delavci te dni poročajo o poraznem odnosu zaposlenih do ukrajinskih begunk v Nastanitvenem centru Logatec. A veste, kako jih zmerjajo? »Mi delamo za državo! Mi nismo nevladna organizacija!« Država predpisuje poniževanje, NVO skrbijo za človečnost? Je čudno, da gredo raje nazaj pod ruske bombe?
