Ni se nam treba bati vsakič, ko se oglasi stroka. V zadnjem času sta se na primer oglasila vsaj dva ekonomista in nam namesto zadušljive propagande ponudila bolj realističen pogled na vojno Zahoda proti Rusiji v Ukrajini. Jože P. Damijan je prejšnji teden v tem časniku objavil prepotrebno razmišljanje o današnjem spreminjanju svetovne ureditve, ki ga trenutno najbolj določa ta vojna. Oprl ga je na zapis Branka Milanovića, nekdanjega ekonomista Svetovne banke, ki je veliko ime v globalni univerzitetni eliti.
Milanović razlaga izvor današnjega »brezupnega« položaja v svetu s koncem hladne vojne. Ta je zanj »progresivni trenutek«, ki da je prinesel možnost za konverzijo med kapitalizmom in socializmom, za združitev dobrih plati obeh sistemov v socialnodemokratski kapitalizem, in za usahnitev politike moči in nasilja v mednarodnih odnosih. Žal je prišlo do »nesporazuma«, ker so zahodnjaki in vzhodnjaki razumeli konec hladne vojne vsak po svoje. Prvi so zavrnili socialno državo, drugi pa sprejeli privatizacijo in »tržne reforme« – in en sistem je pogoltnil drugega. Domnevni nesporazum je prerasel v medsebojno nezaupanje in zamere, tako da se zdaj sovražno soočajo neoliberalistična nebrzdana tržna ekonomija in vojaški ekspanzionizem na eni strani ter »izključevalni nacionalizem« na drugi.
Damijan je to nasprotje bistveno dopolnil, pri tem pa se žal ni otresel Milanovićeve simetrije med Vzhodom in Zahodom, ki je v resnici nikdar ni bilo. Na koncu hladne vojne ni bilo ničesar »progresivnega«. To je bila vojna do uničenja. Zahodno zmagoslavje je vodilo do neusmiljene podreditve Vzhoda: do demontaže držav, trganja socialnih vezi in razbijanja družbe, oligarhizacije in korumpiranja politike, razvrednotenja volitev in dušitve demokracije, kulturnega imperializma, ideološkega enoumja, intelektualnega in duhovnega razkroja in demoralizacije. Vse to je omogočalo grabež in ropanje družbenega, državnega in naravnega bogastva, povečanje izkoriščanja in siromašenje prebivalstva (razen kvizlingov in kolaborantov). Ta sistem pustoši tudi Zahod, zato se je upor proti njemu začel na Vzhodu in Zahodu. Tega upiranja ne moremo odpraviti kot »nacionalizem« (ki strogo vzeto ni nič slabega).
»Nesporazumi« so bili na naši strani. Zahodne vladajoče elite so vedele, kaj hočejo. Iluzije smo imeli mi in jih gojimo še naprej. Milanović na koncu zapiše, da se je v razmerah, v katerih na lokalni ravni vladajo bogati, na mednarodni pa sila in moč, zasidrala »pogubna ideologija neenakosti«. (Milanović je strokovnjak za ekonomsko neenakost.) »Napredna misel se je spridila, bila preoblikovana in iztrebljena. Pod imenom 'svobode' se spušča na nas srednjeveški mrak.« Zgodovinarji so prepričljivo pokazali, da je bil srednji vek manj mračen, kot so nas učili. Danes pa počasi spoznavamo, da so tisti, ki se imajo in jih imamo za nosilce bakle napredka in svobode, bolj piromani kot kaj drugega. »Napredna misel« se ni »spridila« šele zdaj. Inverzija levice v oporo gospostva nad večino prebivalstva se je začela med hladno vojno.
Damijan, ki zna biti skeptičen do nekaterih vidikov »napredne misli«, jasno pove, da je vojna v Ukrajini »vojna Zahoda proti novemu, multipolarnemu svetovnemu redu. Gre za vojno Zahoda za ohranitev globalne gospodarske, politične in kulturne hegemonije.« V tem smislu se hladna vojna nadaljuje, odkar se je končala. Na drugi strani se Vzhod bojuje »za priznanje nove gospodarsko-politične realnosti«.
Če so se ekonomisti soočili z realnostjo in z njo soočili tudi nas, zakaj se ne morejo strokovnjaki, ki so vodili covidni režim in se pripravljajo na novo epidemijo? Covidni režim je bil z zdravstvenega vidika nesporno polomija. Kako je mogoče, da odgovor na epidemijo, kot je videti, ostaja enak: še več cepljenja z eksperimentalnimi cepivi, cepljenje otrok, n-ti poživitveni odmerki, tudi za petletnike, zaščitne maske in tako naprej ter nič o zgodnjem zdravljenju in profilaksi. Spremenil se je samo način komuniciranja in nekaj obrazov.
Prejšnja strokovna skupina je po lastni izjavi »sledila svetovnim trendom«: zapovedovali so, kar so zapovedovali od drugod. Svetovni zapovedovalni centri zdaj omahujejo pri vztrajanju pri včerajšnji proticovidni politiki in revidirajo stališča. Teža dokaznega gradiva o neučinkovitosti proticovidnih cepiv pri preprečevanju širjenja okužb, njihovi negativni učinkovitosti in škodljivih »stranskih« učinkih (slabljenju imunskega sistema, boleznih in smrtih zaradi ponavljajočih se cepljenj), podatkov o nepojasnjenem porastu presežne smrtnosti, mrtvorojenih in sterilnosti ter ugotovitev o negativnih psiholoških in socialnih učinkih drugih proticovidnih ukrepov je prevelika. Poleg tega je raja po svetu vse manj pripravljena slediti tovrstnim ukrepom.
Naša odločevalska stroka pa kot da še »svetovnim trendom« ne sledi več. Lastnih raziskav o teh vprašanjih (razen kakšne redke izjeme) ni opravila. Zavrnila je predlog o študiji učinkovitost ivermektina. Javnosti kljub številnim zaprosilom ni znano, na kakšne podatke o delovanju ter zlasti negativnih učinkih cepiv opira svoje odločitve in ali je te podatke sploh zbirala. Realnost, s katero se moramo soočiti, je, da nič ne kaže, da bo ta stroka upoštevala realnost. Zato človeka zmrazi, ko se oglasi.
