Dobri menedžerji in predsedniki uprav radi citirajo staro korporativno modrost, ki se fino sliši in bere, težje pa udejanji. Preprosto se to sliši takole: če v upravi trije mislijo enako, sta dva odveč. Podobno bi moralo veljati za politiko, posebej sedaj, ko se le ta zelo zgleduje po upravljalskih principih, prevzetih iz vodenja velikih gospodarskih sistemov.

Kje je zadrega? Preprosto v tem, da koalicijski partnerji ves čas hitijo ponavljat, kako so si enotni, edini in nerazdružljivi. Tudi ko je Levica menjala osebo na vrhu, se je ponavljala ta mantra. Nič se ne bo spremenilo. Še vedno bomo trdni in zavezani koalicijski pogodbi. Mimogrede, to papagajsko ponavljanje o koalicijski pogodbi je čisti nesmisel. Družba je dinamični sistem, ki se mora odzivati na milijon dražljajev, ki se dogajajo na dnevni bazi. Recimo, v prejšnji vladi v koalicijski pogodbi ni nič pisalo o pandemijah in vojni v Ukrajini, pa so se morali dobri dve leti ukvarjati le s tem. Skratka, lahko smo zavezani principom, težje pa nekemu pogodbenemu odnosu, ki je ves čas na prepihu. In ponavadi velja, da zaklinjanje na enotnost ravno zakriva čisto nasprotje. Da so razklani, različno mislijo in na tem, da se zgarbajo. Kar v principu ne bi bilo tako slabo, ker je garbanje bolj produktivno kot stalna želja po miru v hiši.

Mir v hiši ni nič drugega kot status quo. Nočemo sprememb, nočemo pretresov, nočemo dialoga in nočemo razpok. V tej luči je treba razumeti odlašanje z vsemi reformami. Zaradi miru v hiši. Miru v koaliciji, ki se mora delati, da je vse v najlepšem redu. Ko je odšel minister za zdravje Danijel Bešič Loredan, se je ta razpoka formulirala v smislu razhajanja v pogledih razvoja zdravstvenega sistema. Laiki bi morda prebrali, da je bil šef vlade za javno, minister pa za privatno zdravstvo. Zadaj je bilo veliko več. In zdaj, ko je Robert Golob kot predsednik vlade tudi zdravstveni minister, je vse v najlepšem redu. Če je treba, gre gospod Golob tudi gasit požar v klinični center na otroško srčno kirurgijo.

Kam nas ta princip pripelje? Do redukcije ministrskih mest. Počasi lahko šef vlade prevzame vse resorje. Ne operativno, ampak prezentacijsko. Tako bo mir v koalicijskih vrstah zagotovljen stoodstotno. Pred njim je pred dobrimi sedmimi leti predsednik vlade Miro Cerar na govorniški oder na novinarski konferenci postavil napis: Slovenec sem. Ne jamram. Iščem rešitve. Ta napis je bil sproduciran v času, ko so svetovalci šefa vlade prepričevali, da je tako rekoč bog. Odrešitelj Slovenije. Zato ta napis v ednini. Zadaj ni bilo nobenega tima, nobene vlade, nobenih ministrov. Le ena oseba v podobi nadosebe, ki zmore vse in zraven nič ne jamra. Saj tudi gospod Golob ne jamra. Ravno nasprotno. Spodbuja najboljše. Zaigrani spot, kako čestita Ani Roš za prejeto tretjo Michelinovo zvezdico, moramo razumeti dobesedno. Kot izraz ponosa, da nas Ana promovira v svetu. In ona mu spontano odgovori, da lahko vedno računa nanjo.

V bistvu gre točno za to. Vsi si želijo, da lahko računajo na druge. Na njihovo podporo, njihovo zvestobo, lojalnost in enotnost. Časi, ko smo parafrazirali socialistično ikonografijo in prepevali, da ne računajte na nas, so mimo. Danes nekomu v obraz sporočiti, da naj ne računa na nas, da smo proti, da ga ne šljivimo pet posto, je tako rekoč podpis smrtne obsodbe. Postsocialistične oblasti niso več jezne in agresivne, temveč zamerljive. Globoko užaljene.

Takšen je bil vedno Janez Janša, takšen je bil Miro Cerar, takšna je bila delno celo Alenka Bratušek in ves čas napol prizadeti Borut Pahor. Odgovor vseh bi bil v stilu napisa takrat smešnega Cerarja: rešujemo, Slovenci smo, nič ne jamramo, vi pa nas ne ljubite. Naj se vsaka oblast še tako pretvarja, da ji gre za splošno dobro, da se ne ozira na javno mnenje, je zadaj vedno malo narcisističnega ega, ki si želi ljubezni. Želi pohvale. Želi aplavza na odprti sceni.

V zadnjih tridesetih letih sem veliko delal z različnimi ministrstvi in ob vsakem konfliktu, vsaki krizni situaciji se je zgodil podoben scenarij. Z vrha so prišle direktive, da se mora vzpostaviti mir v hiši. To se je vedno slišalo enako. Iz kabineta predsednika ali predsednice vlade so nam sporočili, smo dobili namig, nam je bila posredovana zahteva, zato dajte že, zrihtajte stvari, da bo mir. Zraven je bil še obvezen emocionalni dodatek v stilu, da je šef zelo jezen, besen in na robu stanja, da znori, se mu odtrga in pride lastnoročno naredit red na dotično ministrstvo. Bolj prefinjene oblike sporočil pa so govorile o tem, da bi bilo dobro še enkrat razmisliti, kako naj se javnosti nekdo opraviči in naj za seboj skida drek, ki ga je sproduciral.

Stara viteška literarna zaprisega vsi za enega, eden za vse je dobila v sodobnih oblikah vodenja nov pomen. Ja, vsi delajte zame in jaz bom reprezentiral vse vas. Mnogi menedžerji to delovanje razumejo kot nagrado. In očitno na naših tleh deluje generacija, ki deli podobno prepričanje. Vse nam pripada. Če se ne strinjate, boste odpadli …