To, kar bo sledilo, ni čisto prava kolumna. Je pripoved, ki bi jo bilo treba povedati v živo, najbrž ob kakšnem ognju, po možnosti pod jasnino neba. Ampak takole imamo: že dvanajst dni elektrika malo je, večinoma pa je ni; jutra so brez oblačka, jasnina žge čez nebo, potem pa, cak, kar naenkrat: katastrofa. O jasnih večerih lahko samo sanjamo. Navadili smo se takšnih majhnih, čudnih sreč. Da je vsaj v eni vtičnici elektrika, vsaj pol ure na dan. Da v neurju padeta dve, tri drevesa, ne pa cela streha. Da sicer odnese eno stranico lope za živali, a ovčke in račke in kurice ostanejo čile in zdrave.

Saj se pri vas najbrž dogaja povsem ista stvar, zato mi ni treba v detajle. Kar se tiče naših koncev, ne zmoremo več šteti opustošenih njiv in razmesarjenih kolovozov, podrtih rastlinjakov in razbitih duš. Nimamo več srca, da bi se pogovarjali o vremenu, obenem pa ne vidimo smisla, da bi govorili o čem drugem.

In tako sem se odločila, da zapišem zgodbo, ki sem jo zaključeni družbi povedala enkrat marca na pripovedovalskem festivalu, dogodku se je reklo Grapa. Bil je magičen večer, takšen za kurjo polt. Danes nisem vedela, kako naj se potolažim ob vsej tej vremenski bedi, pa sem šla pogledat video posnetek, ki mi ga je po dogodku poslala vodja festivala, Špela Frlic. In sem si rekla, nič, bom prepisala en del, pa bo za kolumno. Včasih je treba zbrati vse moči, da se človek potolaži.

To so takšne velike stvari. Samo takšne čisto majhne. Videti jih moraš, predvsem pa razumeti. Zdaj pa razumi, kako je kar naenkrat tu na podu velikanski vodni flek. V štali, v lopi, v kleti: mokro. Tega nikoli ni bilo! Hodimo po zemlji gor in dol: čof, čof, čof. Pa nekdo reče: »Oreh!« Res. Naš stari velikanski oreh sredi dvorišča se je posušil. Skoraj je ni bilo pomladi v prejšnjih letih, ko ne bi imeli pozebe, in takšnemu staremu orehu se to pozna. Revež je omagal in se posušil. Takšen oreh s svojimi koreninami na dan spije hektolitre vode. Ko se posuši, ne pije več. Naenkrat imaš povsod močvirje.

Dolgo smo razmišljali, kako in kaj. Dvorišče brez oreha, to ni nič. Senca, kakšna senca! Ptičje petje! Sreča. Čakali smo eno pomlad, pa še eno … Ampak oreh ni več ozelenel.

Bilo je težko kot smrt, ampak morali smo do gasilcev. Prišli so, pet gasilcev, traktor, lestev, žaga. Dan je bil lep, kajti ko podiraš drevo, ne sme biti vetra. Mladi gasilec je splezal gor, na oreh zavezal zajlo. Ko je rekel: v to smer ga bomo povlekli, sem se obrnila v drugo, proti Mariboru. Od tam je prihajala črnina kakor sredi noči. »Pa saj ni nobena nevihta napovedana!« je vzkliknil poveljnik. Napovedana ni bila. Črno pa je bilo. »Potegnimo, drugače bo prej dež!« Poveljnik je prižgal traktor, potegnil zajlo, mladi gasilec je prižgal žago …

Ko se naenkrat pri stezi, kjer gre gozdna mejica, začne odvijati kraval in v hipu zajame vse okoliške gozdove. Šauperlov les. Kranarjev les. Štanarjev les. Vse naokoli in naokoli so drevesa začela šumeti z noro močjo, listje se je začelo vrtinčiti, sto, dvesto, tristo metrov stran, veter ga je nosil k nam na dvorišče, ptice so kričale kot zmešane. Ko se je motorka dotaknila oreha, so ptice nad njegovo krošnjo naredile krog. Prisežem. Pravilen, strnjen krog. Vsi smo videli. In oreh je omahnil, kakor omahnejo osebe. Sup.

Ko se je krošnja dotaknila dvorišča … Tišino bi lahko rezali. Nebo se je zjasnilo. Okoliška drevesa zravnala. Le dvorišče je bilo tako polno listja z vseh vetrov, da je segalo do gležnjev.

Deblo je bilo popolnoma votlo in rekli smo, bo za drva. Gasilci so naredili dva ureza, da je šlo deblo na tri dele. Pa se je en del odkotalil sem, drugi tja, tretji se je obrnil malo navzven. Gasilec je rekel: »Kaj boš zdaj to sekala, imaš tako lepo krog narejen, tukaj se lahko sedi.« Sedli smo in res, bilo je perfektno. Točno v krogu okoli zunanjega ognjišča; arhitektka ne bi mogla narisati bolje.

»Kaj zdaj, boš dala kaj za pit?« je rekel tisti, ki je s traktorjem vlekel zajlo.

Šla sem proti hiši, da bi prinesla piti. Pred menoj se je za staro lipo odprla dolina. Po dolini potok. Nad potokom pa: mavrica. Zasvetila se je čez horizont kot jasna misel. Ne ena. Dve! Dve mavrici, mogočni.

Postalo mi je slabo, da sem se morala za trenutek nasloniti na podboj vhodnih vrat.

Ko so gasilci odšli, je zazvonil telefon. Oma. »Kaj pa delate?« Moja oma je doma točno na drugi strani doline. »Nič, oma, oreh smo podrli.« In oma: »Aja! Zato se je vse tako drlo!«

In tako vam povem. Moja oma je slišala. Pet gasilcev je slišalo in videlo. Jaz sem slišala, videla, pa še malo me je treslo zraven.

Naš oreh, ko je padel, ni bil sam.

In ne le to. Naš oreh je vedel, da ni sam.

Od rojstva do smrti, pa še dolgo po njej.

Kajti mi še zmeraj sedimo v krogu na njegovem deblu; vsako jesen zbiramo štorovke na njegovem štoru in danes, ko se približuje nevihta, huronskemu vetru kljubuje novo, čisto majhno, a trmasto in odločno mlado drevo, ki raste iz njegovih korenin.

Težko je, v teh dneh. A obstajajo zgodbe, ki nam lahko dajo moč.