Sporočili so mi, da je 26. oktobra umrl igralec Slovenskega mladinskega gledališča Uroš Maček. Bil je sončen človek. Imel je gibko telo večnega mladeniča in nezgrešljiv smeh, ki me je spominjal na zvončkljanje sani sredi gluhe, zasnežene krajine. Smrt v življenju je desetletja dolgo premagoval s popolno predanostjo gledališču. V zadnjih letih se je viteško boril proti hudi bolezni. V eni od predstav je na vprašanje, kako si predstavlja svojo smrt, natančno napovedal njen vzrok. Pričakoval pa je, da bo ponj prišla dvajset let pozneje. Umetniška pot Uroša Mačka je bila tesno povezana z usodo Slovenskega mladinskega gledališča.
Slovensko mladinsko gledališče (SMG) so nagrajevali na vseh pomembnih gledaliških festivalih v Jugoslaviji. Že v prvi polovici osemdesetih let se je gledališču uspelo predstaviti tudi na nekaterih odrih v tujini. V socializmu to ni bilo lahko, saj je Zahod površno in s predsodki spremljal umetniške prakse vzhodnega bloka. Vodilna jugoslovanska gledališka sila v tujini je bilo beograjsko gledališče Atelje 212, takoj za Beograjčani pa se je z relevantnimi mednarodnimi uspehi ponašalo SMG.
