Brez drame v Bruslju ne gre. Ta je z veliko gotovostjo vedno prisotna tudi pri izbiranju vodilnih kandidatov za prihodnjih pet let, saj osebnosti na teh položajih ob siceršnji porazdelitvi moči med posameznimi političnimi skupinami pogosto vplivajo na to, kako se bo EU v posameznih trenutkih znašla in obrnila.
Tako je tudi letos, ko velikih pretresov ni bilo pričakovati. Kadrovska kombinatorika primerne porazdelitve najpomembnejših mest med politične skupine koalicije, ustrezna geografska zastopanost vodilnih in enakomerna porazdelitev med oba spola so osnove kadrovskega kupčkanja, v katerem pogosto prevladujejo širši politični pa tudi osebni interesi. Tako je tudi letos, ko obstaja vsesplošno javno zagotavljanje, da je z dogovorom o ključnih službah v EU treba pohiteti, saj mednarodne okoliščine ne dopuščajo ukvarjanja s kadrovskimi vprašanji.
In vendar jim kljub vnaprejšnjemu dogovarjanju velikih političnih skupin pred volitvami včeraj ni uspelo potrditi naslednje vodilne četverice, ker se je Evropska ljudska stranka (EPP) s pomočjo hrvaškega premierja Andreja Plenkovića spomnila, da ji kot zmagoviti stranki na volitvah pripada levji delež vodilnih pozicij. Kolikor je pricurljalo izza zaprtih vrat evropskega sveta, se evropski voditelji tokrat niti niso ukvarjali toliko s primernostjo ali neprimernostjo Ursule von der Leyen, ki jo še vedno bremeni nepojasnjeno dogovarjanje o cepivih s šefom Pfizerja, ali socialista Antonia Coste in še nedokončano preiskavo o korupciji v njegovem ožjem krogu zaupnikov, ali z domnevno preostrimi protiruskimi stališči estonske premierke Kaje Kallas. Zataknilo se je, ker je EPP, ki je na volitvah dobila dobrih 26 odstotkov glasov, od štirih vodilnih pozicij hotela imeti poleg dveh zagotovljenih – predsednice komisije in polovičnega mandata predsednice evropskega parlamenta – še eno funkcijo in jo salomonsko po vzoru delitve mandata predsednika parlamenta razdeliti na dva enaka dela. Temu se reče pohlepnost, ne pa odsev politične realnosti.
Vsi kazalniki so bili po jasni volilni zmagi Evropske ljudske stranke usmerjeni proti hitremu sestavljanju kadrovskega paketa. Sistem vodilnih spitzenkandidatov, ki so ga z imenovanjem nekandidirajoče von der Leynove pred petimi leti dokončno razgradili evropski voditelji, ni več mogel služiti kot vzvod za ponovitev takratne kadrovske drame. Ne francoski predsednik Macron ne nemški kancler Scholz s svojima poraznima volilnima izidoma zdaj nista bila v položaju, da bi predlagala svojega kandidata za predsednika komisije Maria Draghija, čigar ime je začelo krožiti pred tedni. Možno je bilo le nadaljevanje obstoječe sredinske koalicije.
Ker zaradi napovedanih glasovanj proti von der Leynovi člani koalicije napovedujejo burne čase v parlamentu, ji tam lahko pomaga zgolj Giorgia Meloni, ena izmed velikih zmagovalk evropskih volitev s svojimi Brati Italije, ki ji predsednica komisije dvori z razumevanjem, da s postfašistko, ker je proevropska, proukrajinska in domnevno nima težav z vladavino prava, lahko sodeluje. Toda premierka v ponedeljek ni bila povabljena k oblikovanju kadrovskega paketa. S tem je kljub zmagi na nacionalnem parketu postala osmoljenka na evropskem. Njen pomen je za von der Leynovo vendarle še narasel. Čeprav Melonijeva ne more realno računati, da bo s svojo skupino ECR z morebitnimi okrepitvami novih strank prehitela liberalce na položaju tretje najmočnejše sile v parlamentu, s čimer bi lahko zahtevala premešanje širših političnih kart, ima v svojih rokah še vedno ključ za vnovično izvolitev Nemke na čelo komisije. Tako kot je precej verjetno, da končni dogovor na naslednjem zasedanju voditeljev verjetno ne bo bistveno drugačen kot uvodni kadrovski paket, bo zagotovo sledila tudi naslednja drama – pri potrjevanju von der Leynove v parlamentu.
