Na štirinajstega iranskega predsednika bo treba počakati še šest dni. Nobenemu od potrjenih kandidatov sveta varuhov v prvem krogu volitev ni uspelo dobiti več kot 50-odstotne podpore za takojšnjo izvolitev.
Ker je na tradicionalno režimsko kontroliranih volitvah obstajala gneča med tremi konservativnimi kandidati, ki jim je nasproti stal le eden reformistični kandidat, je bilo precej jasno, da si bodo konservativci med seboj jemali glasove. Povrhu tega tokrat vrhovni verski voditelj ajatola Hamenej ni izrecno podprl nobenega od kandidatov, kar je tudi delno pripeljalo do razpršitve glasov med konservativne predsedniške kandidate in nezmožnosti dogovora v konservativnem taboru, da se vsi drugi kandidati umaknejo v prid enemu izbranemu.
To je verjetno pokopalo možnosti predsednika parlamenta Mohameda Bagra Kalibafa, ki je v uvodu predsedniške volilne tekme veljal za favorita režima, a se je v zadnjih tednih pred njega na lestvicah prebil skrajni konservativec Said Džalili. Ta je sicer v prvem krogu dobil zgolj polovico glasov od tega, kolikor jih je izvoljenec režima Raisi leta 2021. Kljub temu ima sedaj v drugem krogu najboljše možnosti, da postane Raisijev naslednik in dober izpolnjevalec začrtanih politik islamske republike. Kajti presenetljiv zmagovalec prvega volilnega kroga, nekdanji zdravstveni minister in pripadnik azerbajdžanske manjšine Masud Pezeškian, bi moral v drugem krogu doseči velik čudež, da bi lahko spremenil volilne karte, ki bodo sedaj bolje kazale Džaliliju.
Nekdanji jedrski pogajalec, ki si sedaj ne predstavlja vračanja k jedrskemu dogovoru, lahko namreč predvidoma računa na večino Kalibafovih glasov. Nizka volilna udeležba, ki si je sicer režim ni želel, bi utegnila v drugem krogu koristiti predvsem Džaliliju, seveda pod predpostavko, da Pezeškian v preostalih treh dneh volilne kampanje ne bo uspel večine Kalibafovih volilcev prepričati, da glas namenijo njemu, in mobilizirati velike množice iranske družbe za glasovanje. Ta se je v skoraj vseh provincah države odločila, da v še večjem številu kot na parlamentarnih volitvah ostane doma in z neglasovanjem pokaže, kaj si misli o napetih družbenih in gospodarskih razmerah v državi.
Da se je 60 odstotkov volilnih upravičencev izognilo volitvam – volilna udeležba je v preteklih desetletjih nihala med 50 in 85 odstotki – je največja zaušnica režimu, ki se po letih krvavo zatrtih protestov za večje pravice žensk in politične spremembe v državi bori za svojo legitimnost. Je tudi neposreden udarec avtoriteti vrhovnega verskega voditelja, saj je ta pred volitvami sam nastopil kot glavni agitator za udeležbo na volitvah. Hotel je rekordno visoko volilno udeležbo, dobil pa je prav nasprotno: najnižjo volilno udeležbo v celotni zgodovini Islamske republike Iran.
Pozivi k volilnemu bojkotu, ki so prihajali predvsem iz vrst mladih, prevladujoče demografske skupine Irancev in hkrati tiste skupine, ki v lastni državi zaradi režima in omejitev ne vidi več perspektive, so bili uspešni. Od konservativnih krogov, ki so v zadnjih dveh, treh desetletjih prevladovali v iranski politiki, sprememb političnega in družbenega ustroja države ni nihče pričakoval. A sedaj se tudi vse manj pričakuje, da bi spremembe zmogle prinesti roke reformistov. Dobrih 40 odstotkov glasov pri 40-odstotni volilni udeležbi kaže, kolikšen je ljudski domet reformističnega tabora v tem trenutku. Iranci so v prvem krogu režimsko nadzorovanega glasovanja po teokratičnih standardih demokracije izrekli nezaupnico celotnemu režimu – tako konservativcem kot reformistom. Drugi krog bi lahko glede tega bil nekoliko drugačen. Volilna udeležba bi se lahko kljub jasni politični apatiji ljudstva povzpela. Pa ne zato, da bi ljudje nenadoma začeli verjeti, da Pezeškian lahko prinese korenite spremembe v družbi. Temveč zato, ker bi pod Džalilijem lahko bilo še slabše.
