Za uvedbo preferenčnega glasu, ki naj zagotovi odločilen vpliv volilcev na dodelitev mandatov na volitvah v DZ, je junija glasovalo več kot 70 odstotkov udeležencev posvetovalnega referenduma. To je jasna moralna zaveza strankam, ki so se v zadnjih dveh desetletjih izmojstrile v obrti, kako z ustreznim umeščanjem na kandidatne liste zagotoviti izvolitev favoriziranih kandidatov, da naredijo korak k večji demokratizaciji volilnega sistema.
Decembra 2020 je za ukinitev volilnih okrajev in uvedbo relativnega prednostnega glasu ob zahtevani dvotretjinski večini v DZ zmanjkalo pet glasov. To je bila zadnja vidnejša etapa v nizu številnih neuspešnih poskusov spreminjanja volilne zakonodaje. Politiki so ob dosedanjih predlogih sprememb volilne ureditve na koncu vedno znova zamahnili z roko in smo se na parlamentarne volitve podali po stari zakonodaji. Jasno – stranke z daljšo politično kilometrino imajo svoje možnosti v sedanjem volilnem sistemu natančno preračunane. V skladu s partikularnimi interesi strank so se izšli vsi dosedanji poskusi uvedbe preferenčnega glasu po letu 2000, ko so sicer poslanci v 80. člen ustave dodali stavek, da morajo imeti volilci »odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom« na volitvah v DZ. Nov poskus se je začel v sredo s posvetom parlamentarnih strank pri premierju Robertu Golobu, ki je ocenil, da so spremembe tokrat uresničljive. Optimizem je z vidika referendumskega rezultata logičen, celo samoumeven, politična realnost pa nekaj drugega.
Tokratna vsebinska izhodišča za spremembe volilne zakonodaje temeljijo na zgoraj omenjenem zadnjem poskusu, pri čemer v NSi, kjer so takšne popravke v preteklosti že podprli, zdaj ta predlog zavračajo in predlagajo povečanje števila volilnih enot s sedanjih osem na 18, saj da bi zgolj ukinitev volilnih okrajev krepila centralizacijo. Čeprav v koaliciji povečanje števila volilnih enot ocenjujejo kot smiselno, saj bi pripomoglo k večji raznolikosti kandidatov v luči geografske razdeljenosti, se ob polčasu mandata zastavlja vprašanje, ali je za politično tako zahteven postopek sploh še dovolj časa. Predlog NSi namreč poleg spremembe zakona o volitvah v državni zbor terja tudi spremembo ustave in povečanje števila poslank in poslancev za dva, na 92, kar pomeni dodatna glasovanja, pri čemer bi bilo vsakokrat potrebnih vsaj 60 glasov. To je natanko toliko, kot jih koalicija premore skupaj z NSi, ki je ob nasprotovanju SDS ključna v tej politični enačbi.
Ob zavedanju tega, da šteje prav vsak glas, ne gre pozabiti, da smo v preteklosti že videli precej glasovanj o prednostnem glasu, ki so bila neuspešna (tudi) zaradi odpadniških poslancev, ki so ocenili, da jim spremembe ne ustrezajo, in se nato ob pritisku gumba v državnem zboru niso držali stališč svojih strank, ali pa so, ko se je lomila politična matematika, celo zamenjali strankarsko izkaznico. Pa čeprav pred samim glasovanjem javno niti niso ugovarjali. Bližje ko smo volitvam, bolj izrazit je pomislek, kaj če si kdo znova premisli, bodisi znotraj koalicije bodisi NSi, ki kot opozicijska stranka vsakršno sodelovanje s koalicijo seveda tehta izredno previdno.
Napeta je tudi časovnica: redne parlamentarne volitve bodo leta 2026, v skladu s priporočili Beneške komisije pa se volilna zakonodaja zadnje leto pred volitvami ne spreminja. Golob je zato vsem akterjem že po prvem posvetu dal jasno vedeti, da je 10. september presečni datum, do katerega je treba razjasniti, ali so nameni za spremembo s strani vseh strank iskreni in ali je izvedba mogoča še v tem mandatu. Takrat bo torej že jasno, ali in kdo je imel znova figo v žepu.
