Lanske katastrofalne poplave so na področju poplavne varnosti in upravljanja voda prinesle trenutek streznitve. Dolga leta spregledano in organizacijsko, kadrovsko ter finančno osiromašeno področje je še danes v središču pozornosti prebivalcev, zlasti prizadetih v lanski ujmi, in oblasti, ki ugotavlja, da treh desetletij zamujenega dela ne gre nadoknaditi v enem letu. Nenadoma smo dobili na mizo zakone, ukrepe in kupe denarja, za katerega še danes ne vemo prav dobro, kako ga bomo z obstoječim zarjavelim sistemom sploh lahko porabili.
Podobno sliko kaže dosedanje ukrepanje na področju potresne varnosti. Odločnejši ukrepi oblasti so v preteklosti vselej prihajali šele za strahovitimi potresi pri nas ali v naši bližini. Prvemu potresu v Posočju konec devetdesetih let je tako sledil zakon o popotresni obnovi, vnovičnemu potresu leta 2004 pa še dopolnitev taistega zakona. V krepitev potresne odpornosti našega stavbnega fonda se doslej – z izjemo Posočja – ni vlagalo omembe vrednih finančnih sredstev. Zanimiv je tudi primer strokovnega sveta za protipotresne ukrepe iz leta 2011, ki ga je tedanja slovenska vlada ustanovila le teden dni po silovitem potresu v Fukušimi – že z naslednjo vlado pa je ukrep spet klavrno ugasnil.
Sklep, ki se ponuja, je, da bilo dobro obrniti logiko in za spremembo ravnati preventivno. Glede na izračune, ki kažejo, da bi bilo ob ponovitvi zgodovinskega ljubljanskega potresa iz leta 1895 danes poškodovanih do 102.000 stavb, ekonomska škoda pa bi znašala do vrtoglavih 16,6 milijarde evrov (brez posrednih stroškov), bi morala biti za krepitev potresne odpornosti visoko motivirana tudi vlada, vključno s finančnim ministrstvom.
Država po drugi strani s podporo EU že leta spodbuja energetske sanacije, ki so z vidika povečevanja energetske učinkovitosti seveda več kot dobrodošle. A nove in lepe fasade ponekod zgolj zakrivajo trhle konstrukcije stavb, ki močnejšega potresa preprosto ne bi preživele. Združevanje energetske sanacije s potresno je zamujena priložnost, saj so učinkovite in celovite rekonstrukcije le tiste, ki ljudem dejansko zagotovijo varčen, zdrav in varen dom. Kljub desetletnim opozorilom stroke praksa do danes ostaja enaka: subvencije še naprej razdajamo za kozmetične popravke stavb, ki bi lahko že jutri – bognedaj! – razpokale ali se porušile.
A spregledati ne gre niti pretežno nonšalantnega odnosa javnosti same. Sodelavec ministrstva za naravne vire in prostor je na nedavnem posvetu o pripravljenosti na potres izpostavil izsledke študije, ki je pokazala, da so prebivalci najbolj potresno ogroženih stolpnic pripravljeni za svojo potresno varnost žrtvovati do največ deset odstotkov vrednosti svojega stanovanja. Če bi sanacija od nas terjala večji znesek, torej raje zapremo denarnice, zamižimo in upamo, da potresa pač ne bo. Podobno razkrivajo podatki slovenskih zavarovalnic, ki pričajo o dramatični podzavarovanosti slovenskega stavbnega fonda. Svoja stanovanja pri nas potresno zavaruje le kakšna tretjina lastnikov stanovanj – preostali očitno v primeru rušilnega potresa spet računajo na radodarno državno malho.
Na to, da nekaj interesa za preventivno ukrepanje trenutno vendarle obstaja, sicer kaže lani sprejeta resolucija o krepitvi potresne varnosti. Resolucija navaja širok nabor potrebnih ukrepov, od ozaveščanja javnosti do izobraževanja in usposabljanja strokovnjakov ter projektiranja in izvedbe potresne utrditve ogroženih stavb, a sama po sebi nima operativne moči. Da misli resno, bo vlada pokazala šele s sprejetim zakonom ali vsaj nacionalnim programom za krepitev potresne varnosti, ki bo imel zagotovljene tudi finančne vire.
