Po še dveh izraelskih zunajsodnih likvidacijah v zadnjih mesecih sile upora zdaj že več kot teden dni premišljujejo, kako naj se odzovejo na še eno nespodobno povabilo premierja Netanjahuja. Ta je s ciljnimi usmrtitvami, ki na dolgi rok ne zmanjšujejo Hamasove in Hezbolahove zmožnosti delovanja, hotel doseči, da se s povračilnim odzivom Bejruta in Teherana ter neizbežnim vnovičnim odgovorom Izraela regija pahne v regionalno vojno, pred katero že 308 dni, od začetka rušilne vojne v Gazi, trepeta civilno prebivalstvo od Bejruta do Teherana. Ne Hasan Nasrala ne ajatola Ali Hamenej nista tepca. V svojem delovanju sta bolj premišljena kot pogosto instinktivno in čustveno reagirajoči Hamas, ki je pač v Gazi in na Zahodnem bregu neposredno soočen z okupacijo in sistemom apartheida. In tako se ne enemu ne drugemu z odzivom ne mudi.
Že teden dni za državljane zahodnih držav v Libanonu, skoraj zagotovo eni izmed tarč, ki bi jo v izraelskih zračnih napadih najhuje skupila, velja poziv k umiku iz države ceder. Domači bogataši se umikajo na podeželje, tuje letalske družbe pa iz dneva v dan podaljšujejo odpoved poletov na letališče Rafika Haririja. Govorica o skorajšnjem povračilu tako Hezbolaha kot iranskega političnega vodstva je vsaj v prvih dneh stopnjevanja psihološke vojne z vedno ostrejšimi retoričnimi napovedmi pritisnila tudi na Izraelce. Ti so zaživeli v nenehnem strahu skorajšnjega povračilnega napada. Tudi zaradi medsebojnega raketiranja nizkega obsega na severni meji se je zdelo kot samoizpolnjujoča napoved, da vojna neizogibno prihaja. Kajti dvojni zunajsodni poboj je bil izziv, ki ne more ostati brez odgovora. S prikrito izraelsko operacijo likvidacije vodje Hamasa Ismaila Hanije na iranskih tleh je bil iranski režim močno ponižan. Ne zgolj zato, ker izraelske operacije niso preprečili, temveč tudi zato, ker je niso niti zaznali. Ponižanje pa je eden izmed glavnih motivacijskih elementov za povračila, kjer zdravi razum najhitreje odpove.
Bližnji vzhod je na točki, ko bi vojni zublji lahko razdejali še Libanon in na kolena – verjetno v zameno za visoko ceno na izraelski strani – spravili tudi Iran. Regionalno ravnotežje moči, v katerem sta se Izrael in Iran dolga desetletja odpovedovala neposrednim napadom na ozemlje drugega, se je porušilo najkasneje letošnjega aprila, ko so iranske rakete poletele nad Izrael, izraelske pa nad Iran. Obakrat skorajda brez žrtev. Ponovitev takšne raketne predstave, kot je bila videna pred slabimi štirimi meseci, je tokrat težje predstavljiva. Če ne bo grožnja regionalne vojne izpuhtela za pogajalsko mizo Izraela in Hamasa, se utegne aritmetika povračil prevesiti iz faze groženj v fazo dejanj.
