V času velikih kriz, tudi okoljskih, države in njihovi državljani ob izrazih sočutja najbolj cenijo ponujeno pomoč. Zavedanje, da nisi sam, vliva upanje. Slovenija v žalosti, bridkosti usode, a hkrati tudi sreči, da so v divjanju narave, tej največji okoljski katastrofi od osamosvojitve, skorajda vsi preživeli, ni nič kaj dosti drugačna, kot so bile v zadnjih desetletjih zaradi požarov opustošene Španija, Portugalska, Grčija ali pa zaradi poplav prizadete Nemčija, Francija, Češka, Avstrija … Seznam prizadetih držav je dolg. Njegov obseg je enak številu držav v mednarodni skupnosti. Vsaka država kdaj potrebuje pomoč. Nobena se ne more sama soočiti s katastrofami bibličnih razsežnosti. Za nekatere – tako na evropski celini kot drugod – so te v dolgem obdobju podnebnih sprememb že stalnica, spet druge države – kjer določenih ekstremnih vremenskih pojavov nikoli ni bilo – se z njihovim obstojem, ki ga občutijo na lastni koži, šele začenjajo spoznavati.
Takšen primer je Slovenija, ki v teh dneh začenja okušati evropsko pomoč solidarnosti, tiste vrline, ki jo je sama ob takšnih in drugačnih naravnih katastrofah v najrazličnejših oblikah ponujala prizadetim državam v Evropski uniji in drugod. Najprej je v Slovenijo prispela pomoč sosedov, vedno znova najhitrejših in najzanesljivejših ponudnikov pomoči povsod po svetu. Celo v tistih predelih sveta, kjer so politične napetosti na vrelišču, odnosi pa na ledišču, medsosedska pomoč ob velikih katastrofah načeloma velja za nedotakljivo svetinjo, ki vidi čez planke nesoglasij.
V času kriz ljudje načeloma stopijo tesneje skupaj. Enako pogosto velja tudi za države. Zavedanje o lastni majhnosti v obdobjih, ko narava pokaže zobe, je lahko katalizator večje medsebojne ponižnosti in humanizma. Nikoli ni bilo vprašanje, ali bo Slovenija dobila pomoč držav Evropske unije in od drugod. Vprašanje je bilo zgolj, kako hitro bo pomoč prispela. Med nenadnim divjanjem narave je bila Slovenija odvisna od lastnih zmogljivosti reševanja, v času obnove pa ne bo sama.
Slovenska zaprosila EU in Natu za pomoč težke mehanizacije za odstranjevanje naplavin in pontonskih mostov za vzpostavljanje povezljivosti z najbolj prizadetimi kraji so naslednja faza postavljanja države na noge. Nagovarjajo tudi že tretjo fazo reševanja življenj. V njej ne gre za vprašanje življenja ali smrti, temveč za vprašanje, kakšno bo življenje naprej. Odgovor se bo meril v neposredni državni pomoči prizadetim, ponovni vzpostavitvi infrastrukture ter pomoči gospodarstvu, ki je v precejšnjih delih države utrpelo hude posledice, zaradi česar utegne ujma v svojem podaljšanem trajanju terjati še dodaten davek v delovnih mestih.
Ko težke mehanizacije ne bo več, bo za odpravo posledic ujme sledila še druga pomoč Evropske unije. Na črpanje denarja iz evropskega solidarnostnega sklada, ki je namenjen tudi soočanju s posledicami naravnih katastrof, bo lahko računala tudi Slovenija, saj bo škoda zagotovo presegla 0,6 odstotka BDP, kar je eden od kriterijev za evre iz te bruseljske malhe. Teh je še več, vlada pa se bo morala dobro pripraviti, če želi izkoristiti vse možnosti črpanja sredstev, pri čemer se projekti ne bodo smeli podvajati. Da bo država lahko z evropsko pomočjo pokrila celotno škodo divjanja narave, pa ne gre pričakovati. Italija je denimo znala iz solidarnostnega sklada počrpati precejšnje vsote, a škode potresov iz let 2012 in 2016 s tem denarjem ni pokrila. Pred sedmimi leti so škodo po takratnem tresenju tal ocenjevali na 21 milijard evrov, a so iz Bruslja dobili 1,2 milijarde, kar je bilo sicer daleč največje izplačilo od skupno 8,2 milijarde evrov izplačanih sredstev v dvajsetih letih obstoja sklada. Jasno je torej, da bo pri odpravi posledic ujme v Sloveniji poleg evropske solidarnosti potrebna tudi nadaljnja medslovenska.
