Na rodovitnih vinogradniških območjih Špičnika, severozahodno od Maribora, na dveh gričih že leta stojita obmejna miza in klopca miru kot prostor združevanja narodov na obeh straneh meje in opomin na težko zgodovino tega območja. Na zahodni meji Slovenije je daleč najbolj znan prostor povezovanja Trg Evrope, ki povezuje obe Gorici, potem ko je med Italijo in Slovenijo padla državna meja. Tako kot se je prebivalcem ob severni in zahodni meji izboljšalo življenje in so se olajšali dvolastniška opravila na obeh straneh meje, odhod v službo, šolo in trgovino, se bo po hrvaškem vstopu v schengensko območje kakovost življenja dvignila tudi na južnem, najdaljšem slovenskem mejnem območju.
V desetem letu članstva v Evropski uniji je Hrvaška izpolnila svoja največja zunanjepolitična cilja, potem ko je postala članica EU in Nata. Z vključitvijo v evrsko območje in schengenski prostor prostega pretoka ljudi in blaga je zaokrožila vse integracijske procese v Evropski uniji. Več ne gre, več ne obstaja. Upravičeno 1. januar ni bil zgolj dan za slavje na Hrvaškem, temveč tudi v Sloveniji. Ne zgolj zaradi naše sebičnosti, da ne bo več čakanja v kolonah na mejah in poslej med obiski južne sosede ne bo več treba v menjalnice, temveč tudi zaradi Slovencem lastne izkušnje, da se s članstvom v dveh najbolj oprijemljivih povezovalnih projektih EU krepi tudi občutek evropejstva.
Da je Hrvaška postala dvajseta članica evrskega območja in sedemindvajseta članica schengenskega območja, je tudi pomemben balzam za Evropsko unijo. Ta je po letih širitvene utrujenosti, močno skrhanem delovanju schengenskega območja in bolj ali manj uspešnih stabilizacijskih prizadevanjih skupne valute med nizom gospodarsko-političnih kriz končno dobila novo zgodbo o uspehu. Evropski širitveni projekt je živ in brca.
Potem ko Slovenija ni blokirala hrvaškega vstopa v schengen, se po zaokrožitvi hrvaškega članstva v Evropski uniji sedaj državama ponuja priložnost, da se precej bolj neobremenjeno lotita še vprašanja dokončne določitve meje v skladu z arbitražno razsodbo. Izpuhtele so namreč okoliščine vročega zraka nacionalnega naboja pri tem vprašanju. Navzkrižni nacionalni interesi in pogledi na arbitražno razsodbo ne morejo biti več izgovor za to, da to vprašanje še leta ostaja nerazrešeno. Krepitev medsebojnega zaupanja s sodelovanjem pri lažje rešljivih vprašanjih je s hrvaškim vstopom v evrsko in schengensko območje tako rekoč izčrpana. Meja je postala irelevantna, a ostaja z zornega kota celovito definiranega državnega ozemlja še vedno pomemben element suverena, ki mora vedeti, do kod sme in kaj je njegovo.
O slovensko-hrvaškem mejnem vprašanju je bilo tako rekoč že vse povedano, zabeleženo in izmerjeno. Koordinate dimnika slovenskih ozemeljskih voda do odprtega morja ali koridorja deljene suverenosti so bile že zarisane v zemljevide. Tudi pehajoči ribji stalež in ekološka krhkost celotnega Piranskega zaliva – ne zgolj območja boja na požiralniku za nekaj kvadratnih kilometrov akvatorija med sredinsko črto zaliva in z arbitražo dosojeno mejo na morju – sta dobro znana. Od tod je končni dogovor o ozemeljski suverenosti in zaščiti ekosistemov zgolj še stvar diplomatske spretnosti in politične volje. Vedno je bil bolj pomemben za politične elite kot državljane sosed.
Slovenija in Hrvaška nikoli nista bili v vojni. Naših političnih voditeljev nam ni treba za tri tedne zapreti v kakšno ameriško vojaško oporišče ali pa na sedež evropske komisije, da bi našli dogovor o koncu vojne. Na Hrvaškem in v Sloveniji je veliko lepih protokolarnih objektov, kjer lahko meddržavni prijatelji različnih političnih opcij zelo hitro razrešijo edino preostalo odprto vprašanje.
