‘Oljka je po našem mnenju izredna sadna vrsta, ki je ni mogoče primerjati z nobeno drugo vrsto, saj daje neki poseben pridih Mediterana. Vsakdo, ki pomisli na to rastlino, mu obudi prijetne spomine na oddih, morje, druženje ali na dom, ker jo ima posajeno pred hišo. Zazdi se nam, da je že od nekdaj prisotna v Sredozemlju, kajti ujemanje z okoljem, v katerem živi, je enkratno. Priznati moramo, da brez nje Slovenska Istra ne bi bila to, kar je.«
To je uvod v diplomsko nalogo nove kmetijske ministrice Mateje Čalušić o sorti oljke istrska belica, ki pa je ni opravila na univerzitetnem študiju, kot je poldrugo leto napačno (lažno?) pisalo v njenem življenjepisu na spletni strani državnega zbora in leta 2022 tudi na kandidatni listi za državnozborske volitve, ampak na visokošolskem strokovnem študiju prve stopnje. Ta študijski program je program za prakso, za delo na poljih, v vinogradih, oljčnikih …, ne da pa širše izobrazbe, potrebne za delo v državni upravi.
Ko je predsednik vlade Robert Golob 4. januarja državnemu zboru predlagal, naj za kmetijsko ministrico imenuje Matejo Čalušić, se je to vsem, ki imajo vsaj malo pojma o področjih, ki sodijo pod ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP), zdelo neslana šala. A ni bila. Mateja Čalušić je včeraj čisto zares postala kmetijska ministrica. V slabih štirih letih že četrta. Ministrici in minister pred njo, Aleksandra Pivec, Jože Podgoršek in Irena Šinko, so se morali predčasno posloviti. Pivčeva in Podgoršek zato, ker sta se šla ministrski turizem na tuje stroške (Podgoršek je mandat sicer dokončal, saj sta SDS in NSi preprečili, da bi se državni zbor seznanil z njegovim odstopom), Šinkova pa uradno zato, ker je uprava za varno hrano, ki sodi pod MKGP, potrošnikom prikrivala informacije o nevarnih pesticidih v sadju. Zanimivo pa je, da je odšla samo ministrica, medtem ko je vodstvo uprave, ki si je privoščilo te skrivalnice in ki je ogrožalo zdravje ljudi, ostalo.
Zapuščina omenjenih na MKGP je popolno kadrovsko in organizacijsko razsulo. Tik pred prihodom nove kmetijske ministrice, ki ne razume niti tega, kakšno izobrazbo je pridobila, so razbili še direktorat za kmetijstvo, ki je eden ključnih. V razmerah, ko je MKGP globoko v breznu, je vloga ministra še toliko pomembnejša. To bi moral biti politik s kilometrino ali dober tehnokrat, ki razume področje in ima tudi upravljalske izkušnje. Mateja Čalušić ni nič od tega. Pred prihodom v državni zbor, kjer je največkrat le prebrala to, kar so ji napisali drugi, lastnega mnenja pa ni imela, si je delovne izkušnje nabirala v bifeju in kot prodajalka pesticidov. Iz njenega predvolilnega spota je bilo mogoče razbrati, da zna »zakurblati« tudi motorno žago. Premier Robert Golob je njen opis strnil v misel, da je morda atipična za slovensko kmetijstvo.
Pa ima Mateja Čalušić kompetence, potrebne za ministrico? Po tem, kar je doslej pokazala kot članica parlamentarnega odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, in po megli, ki jo je prodajala na zaslišanju pred matičnim odborom, niti približno. A tega, da je postala ministrica, ne gre zameriti njej. Kritiko za to neresno in neodgovorno potezo si zaslužijo predsednik vlade Robert Golob, stranka Gibanje Svoboda, katere članica je tudi Čalušićeva, njeni poslanci ter koalicijski partnerici SD in Levica, ki jim pri tem ponižno asistirata. Z ustoličenjem Mateje Čalušić so našteti dokazali, da kmetijstvo močno podcenjujejo in da se jim še sanja ne, kako pomemben in zahteven resor je to.
