Minuli teden je devet slovenskih gospodarskih združenj vladi poslalo pismo s predlogom, da naj med obvezne predmete v osnovnih in srednjih šolah uvede pouk računalništva. Ob napovedi reforme področja izobraževanja so združenja opozorila, da se v šolah »napovedujejo necelovite hitre spremembe, ki (pa) ne vključujejo uvedbe računalništva in informatike«. Navsezadnje je tudi Evropska unija začrtala digitalno strategijo, v okviru katere naj bi do leta 2030 vsaj osemdeset odstotkov vseh odraslih prebivalcev Evropske unije obvladalo osnovne digitalne veščine, so spomnili. Podlaga za to naj bi bila prav uvedba samostojnega učnega predmeta na področju informacijsko-komunikacijske tehnologije.
Ministrstvo za izobraževanje se je sicer ob letošnjem začetku mandata aktualnega ministra Darja Felde zavezalo tudi k digitalni prenovi izobraževanja. Med drugim je bilo slišati napovedi o krepitvi digitalnega učenja oziroma digitalnega šolskega sistema in o pripravah učencev oziroma dijakov na vključevanje v trg dela s pomočjo digitalnih veščin. Na ministrstvu napovedujejo še, da bo pedagoško-andragoško osebje pridobilo »kompetence, pomembne za soočanje z aktualnimi izzivi in izzivi prihodnosti«. Poleg digitalnega opismenjevanja učencev in dijakov so napovedali tudi krepitev digitalnih kompetenc učiteljev. Glede uvedbe učnega predmeta računalništva na ministrstvu niso dali konkretnih odgovorov, objavili pa so napoved, da se bo v okviru prenove izobraževalnega sistema na področju digitalnih vsebin dodatno usposobilo kar dvajset tisoč šolskih strokovnih delavcev. Zagotovili so, da ministrstvo na tem področju že izvaja ustrezne ukrepe – tako v osnovnih kot v srednjih šolah.
Dilema, do katere mere računalniške tehnologije vključevati v temeljno izobraževanje, sega v bolj oddaljeno preteklost. Pedagoški strokovnjak Janko Harej, eden od vodilnih promotorjev in zagovornikov uporabe digitalne tehnologije v izobraževanju, je že med epidemijo koronavirusa, zaznamovano z digitalno podprtim izobraževanjem na daljavo, sporočil, da je treba v šolstvu na računalniškem področju slediti napredku tehnologij in nenehno preverjati različne rešitve oziroma izboljšave. »Od vprašanja, ali potrebujemo informacijsko-komunikacijske tehnologije, moramo priti do vprašanja, kdaj in kje je uporaba te tehnologije smiselna,« je ugotavljal Harej.
Pri tem pa strokovnjaki opozarjajo tudi na pasti digitalizacije: znanstvene študije so med drugim pokazale, da sta učenje in pomnjenje informacij, pridobljenih s pomočjo informacijske tehnologije, manj kakovostna kot branje s papirja. Pedagoška strokovnjakinja Mojca Kovač Šebart je v Dnevniku že leta 2016 citirala avtorja Manfreda Spitzerja, ki je opozoril na razliko med površnim brskanjem ali preletavanjem medmrežja ter globinsko obdelavo informacij – ob aktivnem pojasnjevanju, postavljanju pod vprašaj, analiziranju in novem spajanju vsebin.
Za poglobljen pristop k pridobivanju digitalnih kompetenc bo ministrstvo moralo zagotoviti tudi zadostno število zavzetih učiteljev. Teh bo, kot smo poročali, v prihodnjem desetletju začelo primanjkovati, saj se generacije šolnikov ne obnavljajo. Učiteljski poklic za mlade ni več tako privlačen, kot je bil nekoč. Tu pa se nakazuje nova sinergija: digitalno podprta šola bi lahko postala privlačna tudi za mlajše strokovnjake, ki jih relativna analognost sedanjih šolskih ustanov ne pritegne. Za ministra Feldo to ne bi smela biti uganka. Ravno on je bil pred štiridesetimi leti med pionirji računalništva v Sloveniji – na prelomu iz sedemdesetih v osemdeseta je kot mlad učitelj na srednji šoli poučeval matematiko in računalništvo. Lastnemu zgledu mu ne bo težko slediti.
