Zakon o denacionalizaciji, po katerem naj bi upravičencem vrnili po drugi svetovni vojni odvzeto premoženje, je začel veljati 7. decembra 1991. Enaintrideset let pozneje denacionalizacija še zmeraj ni pod streho. Ministrstva in upravne enote morajo streti še sto najtrših orehov, skoraj polovica jih je povezana z zemljišči. Zakaj se nam je v Sloveniji zalomilo tudi na tem področju?
Zato, ker so se druge države odločile le za delno vrnitev premoženja v naravi ali le za odškodnine, in še to pod zelo strogimi pogoji. Pri nas pa so kmetijska zemljišča in gozdove v naravi dobili nazaj skoraj vsi, ki so oddali denacionalizacijski zahtevek, in to celo na območju Triglavskega narodnega parka. Slovenska denacionalizacija je doživela polom tudi zato, ker so bile ocene o tem, kaj je bilo odvzeto in na kakšen način, narejene prek palca. Posledično je Demosova vlada spisala ohlapen, nedodelan in nejasen zakon o denacionalizaciji, njene naslednice pa ga niso izboljšale. To zlasti velja za 72. člen, ki govori o odškodninah zaradi nezmožnosti uporabe premoženja, ki je predmet denacionalizacije. V tem členu piše, da se odškodninski zahtevki v času od podržavljenja do dneva uveljavitve tega zakona ne priznavajo. O tem, kaj potem, zakon ne govori. To je šele leta 1999 raztolmačilo vrhovno sodišče, ko je zapisalo: »Določba izrecno izključuje zahtevke za čas do začetka veljavnosti zakona. To očitno pomeni, da se ti zahtevki priznavajo od začetka veljavnosti zakona do vrnitve premoženja.«
Posledično so začeli denacionalizacijski upravičenci vlagati zahtevke za odškodnino, ki jim, kot so pojasnili vrhovni sodniki, pripada od uveljavitve zakona. Če bi denacionalizacijske postopke zaključili v treh do petih letih, kot so povsem nerealno načrtovali avtorji zakona o denacionalizaciji, in ne šele po četrt stoletja ali še dlje, odškodnine seveda ne bi bile tako zajetne.
Za vse odškodnine je treba vložiti tožbo v treh letih od dneva nastanka škode, pri denacionalizaciji je sodna praksa drugačna. Upravičenci morajo zahtevek za odškodnino oddati v petih letih od pravnomočne odločbe o vrnitvi premoženja. V začetku so jih vlagali takoj, zdaj veliki upravičenci čakajo s tožbo in odškodnino najprej terjajo zunajsodno. Le zakaj? Zaradi načelnega mnenja vrhovnega sodišča, da začnejo zamudne obresti (trenutno so osemodstotne) zaradi dolgotrajnih denacionalizacijskih postopkov teči od dneva, ko upnik zavezanca prvič pozove k plačilu odškodnine, in ne šele od izdaje pravnomočne sodbe o pripadajoči odškodnini. Le kdo od upravičencev si torej ne bi želel, da denacionalizacijski postopek traja neskončno dolgo?!
Upravičenci so imeli poleg tega možnost nepremičnino z začasno odredbo dobiti v uporabo že pred pravnomočno odločitvijo o njeni vrnitvi. In ker v tem primeru do odškodnine niso upravičeni, bi morala sodišča pri ugotavljanju odškodnine za preteklo obdobje to upoštevati. »Mislim, da ni mogoče kar preprosto reči, da jim za celotno obdobje pred pravnomočnostjo odločbe o vračilu pripada odškodnina v višini pričakovanega dohodka, kot bi gospodarili z nepremičnino. To je malo poenostavljeno,« je pred časom za Dnevnik poudaril ustavni pravnik dr. Lojze Ude.
Pa so sodišča to dejstvo upoštevala? Denimo pri Nadškofiji Ljubljana, ki je nesporna odškodninska zmagovalka? Zaradi dolgotrajnih denacionalizacijskih postopkov je namreč doslej iztržila že več kot 46 milijonov evrov odškodnin in zamudnih obresti, pri kmetijskem skladu pa ima trenutno odprtih še šest odškodninskih zahtevkov.
