Prvo osebno srečanje ameriškega predsednika Joeja Bidna in njegovega kitajskega kolega Xi Jinpinga je prineslo dialog, nujno potrebno dobrino dveh največjih gospodarstev, ki med seboj tekmujeta za svetovni gospodarski olimp. Ali bo konec druge svetovne vojne ena najrevnejših držav konec tega desetletja ali kakšno leto pozneje postala najmočnejša gospodarska sila sveta, ostaja zgolj vprašanje gospodarske rasti, utrditve na tujih trgih in domače potrošnje. Preboja na mesto najmočnejše gospodarske sile sveta, ki ji pripada tudi možnost večjega uveljavljanja lastne volje v mednarodnih odnosih, ZDA s svojimi najtesnejšimi zaveznicami iz skupine G7 ne morejo preprečiti, pa čeprav zahodna aliansa s pacifiškimi somišljeniki predstavlja več kot polovico svetovnega BDP.
Kitajska tega vodilnega položaja v svetu, za katerega si je prizadeval že Mao Cetung, še ni dosegla. Joe Biden, okrepljen z ohranitvijo senatne večine na vmesnih ameriških volitvah, včeraj po odkritem pogovoru s Xi Jinpingom ni skrival, da se ZDA ne bodo odrekle prelomu s Trumpovim izolacionizmom in so trenutno tista sila na svetu, ki se zmore najbolje spopasti s spreminjajočimi se globalnimi političnimi in gospodarskimi okoliščinami. Xi po dvajsetem partijskem kongresu komunistične partije, ki mu je podelila tretji mandat, vodilne vloge za Kitajsko v svetu seveda še ne terja. Za kaj takega cesarstvu sredine manjka velik gospodarski preskok: dodatno izboljšanje visokotehnoloških proizvodov in zmanjšanje odvisnosti od tujih visokotehnoloških dobavnih verig, denimo pri polprevodnikih in čipih. Prav s prepovedjo njihovega izvoza na Kitajsko je ameriški predsednik Biden pred meseci presenetil Peking in tako omejil predvsem poslovanje telekomunikacijskega giganta Huaweija.
Če za trenutek pustimo ob strani septembrski obisk predsednice predstavniškega doma Nancy Pelosi na Tajvanu, s katerim so se porušili vsi komunikacijski kanali med Washingtonom in Pekingom, je Biden doslej nadaljeval politiko omejevanja rasti Kitajske, ki jo je začel njegov predhodnik Donald Trump. Šele pod Trumpom so desetletja tekmovanja med ZDA in Kitajsko dosegla vrhunec s trgovinsko vojno uvajanja carin in proticarin na kitajske oziroma ameriške proizvode. Čeprav je takšna politika prinesla brezposelnost na obeh straneh Pacifika, se ji Biden še ni odpovedal, Kitajska pa tudi ni spoštovala trgovinskega dogovora o premirju in začela kupovati več ameriških proizvodov. Premika glede odprave carin tudi na balijskem vrhu ni bilo, a pomembno je, da z ameriške strani tudi ni bilo več govora o poskusih ločitve zahodnih gospodarstev od kitajskega.
Včerajšnji vrh blažitve napetosti med velesilama ni prinesel velikih prebojev, ne na gospodarskem področju ne pri vprašanju Tajvana. Že ponovna vzpostavitev komunikacije in njeno nadaljevanje na ravni zunanjih ministrov in nižjih uradnikov pa je vendarle skupen preskok plota napetosti v Južnokitajskem morju. Državi se vračata na točko, ko se oba voditelja izrekata proti hladni vojni med ZDA in Kitajsko, čeprav ta na gospodarsko-tehnološkem področju že poteka. Kako jo ustaviti in doseči win-win situacijo, ki jo tako zelo poudarjajo v Pekingu, ta čas ostaja odprto vprašanje.
Kljub temu se zaradi zavedanja globalne soodvisnosti v središče pozornosti meddržavnih odnosov mesece pred grozečo novo globalno recesijo postavlja sodelovanje pri vprašanjih skupnega boja proti podnebnim spremembam in zavračanju nevarnosti, da bi se gospodarsko tekmovanje ali različni pogledi na tajvansko suverenost sprevrgli v odkrit oboroženi spopad. V negotovih časih tudi to ni zanemarljivo. x
