Konec lanskega decembra se je zaključil rok, do katerega so občine Ljubljana, Medvode in Vodice lahko črpale evropska kohezijska sredstva in denar iz državnega proračuna za sofinanciranje velikega projekta odvajanja in čiščenja odpadnih voda. Po izplačilu še zadnjih zahtevkov so na ministrstvu za naravne vire in prostor potegnili črto in izračunali, da je ljubljanski občini od zanjo predvidenih 71 milijonov evrov evropskih in državnih sredstev uspelo počrpati nekaj več kot 68 milijonov evrov. Občini je torej skozi prste spolzelo okoli tri milijone evrov.
Pri tako obsežnem projektu, ki se je soočal tudi s kopico problemov, je prestolnici na koncu sicer uspelo pridobiti zajeten znesek sofinancerskih sredstev. Toda trije milijoni, ki jih je izgubila, vendarle niso drobiž. Podatek o nepočrpanih sredstvih je treba gledati tudi v luči tega, koliko se je sicer že tako enormen projekt še podražil. Leta 2017, ko je evropska komisija potrdila dodelitev kohezijskih sredstev za nadgradnjo centralne čistilne naprave v Zalogu, gradnjo kanala C0, nadgradnjo sistema odvajanja komunalne odpadne vode v občinah Vodice in Medvode ter gradnjo kanalizacije na 39 območjih Ljubljane, je bil projekt ocenjen na kar 111,2 milijona evrov brez davka na dodano vrednost. Po javno dostopnih dokumentih se je gradnja kanala C0 doslej podražila za nekaj manj kot 5,6 milijona evrov brez davka, nadgradnje centralne čistilne naprave pa za kar 14,8 milijona evrov brez davka. Že zdaj torej lahko govorimo o 20-milijonski podražitvi, pri čemer gradnja kanala C0 in kilometrov kanalizacijskih cevi v Ljubljani sploh še ni zaključena.
Ljubljana mora vse dele projekta v celoti zaključiti najpozneje do 15. februarja 2027, sicer jo lahko doletijo finančni popravki oziroma vračanje evropskih sredstev. V tem trenutku še ne moremo delati dokončnih zaključkov o projektu, toda iz te dolge in – priznati je treba – kompleksne zgodbe lahko že zdaj izluščimo nekatere nauke, ki utegnejo občini priti prav. Ravno zdaj se namreč loteva načrtovanja projektov, kot sta gradnja sežigalnice odpadkov ter gradnja sežigalnice blata iz komunalnih in skupnih čistilnih naprav.
Velike projekte, sploh tiste, ki imajo lahko pomemben vpliv na okolje, mora občina (pa tudi država) od prvih idejnih zasnov naprej voditi čim bolj transparentno in omogočati oziroma celo spodbujati vključenost javnosti. Najslabše je, če pomisleki o določenem projektu zaradi pomanjkanja informacij udarijo na plan šele v trenutku, ko je projekt že v fazi izvedbe. Takrat je – pričakovano – investitorju težko začasno ali popolnoma ustaviti projekt, še toliko težje, če je ta vezan na evropska sredstva.
Milijonske podražitve, ki jih opažamo pri tem projektu, pa kažejo na to, kako pomembna sta dobro načrtovanje in vodenje projektov. Podražitev nadgradnje čistilne naprave je v velikimi meri povezana z dejstvom, da je občina izvajalca izbrala že leta 2013, a je pred podpisom pogodbe več let čakala na zeleno luč evropske komisije za dodelitev kohezijskih sredstev. V času od javnega naročila do sklenitve pogodbe konec leta 2017 so se po pojasnilih občine spremenile lastnosti odpadne vode na vtoku v čistilno napravo, zato je bila potrebna drugačna tehnologija pri nadgradnji. Če bi občina že pred podpisom pogodbe ponovno preverila razmere v odpadni vodi in z novim javnim naročilom cene gradbincev, bi bila končna cena projekta mogoče nižja, saj bi se izognila tako aneksom na račun spremembe tehnologije kot tudi na račun povišanja vrednosti gradbenih storitev in materialov v času od leta 2017.
