Supertorek, običajno silno pester dan v ZDA, ko potekajo strankarske volitve predsedniških kandidatov v največ zveznih državah hkrati, je bil tokrat predvidljiv in dolgočasen. Pravzaprav je samo potrdil dolgčas celotne letošnje strankarske volilne tekme, v kateri je bilo že vnaprej jasno, da lahko Joeja Bidna pri demokratih na poti k zmagi ustavi samo kak nepolitičen dogodek, Donalda Trumpa pri republikancih pa samo vrhovno sodišče, kar pa se ni zgodilo, saj je v ponedeljek odločilo, da mu zvezne države ne morejo prepovedati kandidature. Volilne zmage Bidna in Trumpa v torek so zato samo zapečatile nekoliko manj dolgočasen podatek, da se bosta sedmič v ameriški zgodovini pomerila ista kandidata kot na prejšnjih predsedniških volitvah (nazadnje leta 1956).
Pri demokratih pa je kljub vsem pomislekom o starosti Joeja Bidna njegova vnovična kandidatura samoumevna in logična. Predsedniki vedno kandidirajo še drugič. Menjava bi bila mogoča le, če bi jo predlagal Biden sam, sicer bi si stranka preveč škodovala s priznanjem, da je bil slab in so ga zamenjali. Biden sam pa tega seveda ni storil. Samopoveličevanje je zapisano v DNK politikov in Biden se ima za edinega, ki lahko premaga Trumpa. Ne gre pa pozabiti, da je leta 2020 premagal mlade (Buttigieg, Gabbard, Harris ...) in stare (Sanders, Warren, Bloomberg) protikandidate v stranki zaradi ocene, da ima največ možnosti za zmago, ki jo je potem tudi dosegel. Ko se danes volilci sprašujejo, zakaj imajo tako stara predsedniška kandidata, pri čemer dve tretjini pravita, da za voditelja nočeta nobenega od njiju, je odgovor tudi v letu 2020, ko očitno ni bilo nikogar dovolj spretnega in agilnega iz mlajše generacije ali dovolj sprejemljivega za volilce.
In tudi v letu 2016, ko je pri republikancih Donald Trump drugega za drugim odpihnil z volilnega odra šestnajst tekmecev, od nekdaj potencialne mlade zvezde stranke Marca Rubia do še enega člana dinastije Bush ter teksaškega senatorja Teda Cruza. Letos pri republikancih sicer še zdaleč ni bilo samoumevno, da bo Trump kot bivši predsednik spet kandidat, prej nasprotno zaradi povolilnega vdora v kongres leta 2021 in zaradi prakse, da poskušajo v strankah svoje poražence na predsedniških volitvah spraviti v pokoj in gledati v prihodnost. Toda Trump je, kot je v teh dneh napisal eden od ameriških analitikov, uspel zato, ker je prepričal dovolj ljudi, da skupaj z njim gledajo v preteklost – v zanj ukradene volitve leta 2020. In če so mu verjeli, da sploh ni izgubil, potem je seveda upravičen poskusiti znova. Da je v to prepričal dovolj ljudi, pa govori ogromno o njem in njegovi volilni bazi. Trump je v tem procesu stranko kljub porazu leta 2020 in na lanskih kongresnih volitvah spremenil v njemu vdano, kjer se disidente kaznuje ali vsaj črni. Najbolj jasno piko na i temu procesu je včeraj postavil vodja republikancev v senatu Mitch McConnell, ko je Trumpa podprl. McConnell je leta 2021 dejal, da je Trump moralno dogovoren za napad na kongres in da njegovo ravnanje predstavlja »sramotno zanemarjanje dolžnosti«. Če se je torej ta najvplivnejši republikanec v Washingtonu zdaj priklonil Trumpu, in to kljub zelo hladnim medsebojnim odnosom, je jasno, kje je končalo bolj zmerno krilo stranke in koliko možnosti je sploh imel kakšen njegov kandidat.
Pred Američani in pravzaprav vsem svetom je tako zdaj osem mesecev predvolilnega boja Bidna in Trumpa. Kaj pa potem? Potem bodo volitve. In takrat dolgčasa gotovo ne bo več. Mogoča sta samo dva izida: Trumpova zmaga, ki bo spet vrgla Ameriko in planet s tečajev, ali pa Trumpov poraz z vsem, kar bo sledilo, ko ga seveda ne bo priznal.
