Gneča in polne, pogosto razprodane dvorane 34. edicije festivala Liffe so prvič po pandemskem letu 2020 znova ustvarile vzdušje, kot smo ga poznali poprej. A vendar je bilo na festivalu marsikaj drugače: primanjkljaj kapacitet, ki jih je povzročil izpad Kina Komuna, je zasilno zapolnila dvorana AGRFT, v ozadju festivala, zaznamovanega z vsebinsko drznimi in provokativnimi filmi, ki so pod drobnogled neizprosno postavljali patologijo, izprijenost, nečlovečnost in gnilobo našega sveta, pa se je v Gazi vsem na očeh odvijal genocid. A če so evropsko festivalsko skupnost še nedavno zaznamovali pisma podpore ter posebne selekcije ukrajinske in iranske kinematografije, je tokrat med festivali zazevala glasna tišina.
Na festivalu dokumentarnega filma v Amsterdamu je zato minuli teden potekal pravi politični boj, ki je za sabo potegnil odstop palestinske žirantke Basme Al Šarif kot tudi številne protestne umike filmov – tudi slovenskega kratkega filma Obzornik 242 – Sunčane pruge režiserke Nike Autor – iz festivalskega programa. Na Liffu je medtem posredno spregovoril predvsem skrbno izbran in boleče aktualen nabor svetovne filmske produkcije, ki nam je prek polarizirajočega Interesnega območja Jonathana Glazerja, srhljive Zelene meje Agnieszke Holland in z vodomcem nagrajene kritike »woke« umetnosti, ki še zmeraj stoji na temeljih eksploatacije in sistemskega rasizma, Tri tisoč oštevilčenih opek madžarskega režiserja Ádáma Császija neusmiljeno nastavljal ogledalo.
Ko smo se letos premikali na relaciji Cankarjevega doma, Aškerčeve 5, Kinodvora, Slovenske kinoteke in Kina Bežigrad, je bil naš korak zato pogosto težak in okoren. Precizni in brezkompromisni vpogledi v najtemnejše kotičke človeške preteklosti in sedanjosti so nas zasledovali ter navdajali z občutkom krivde in sramu. Najlažje se je bilo skriti v naslednjo dvorano, se odklopiti in distancirati s potopom v novo zgodbo; kot to na svojem vrtu počno protagonisti Interesnega območja, ki na film mojstrsko prelije grozljivo običajnost banalnosti zla. A tudi ob vdoru pronicljive satire, ki jo s filmom Ne pričakujte preveč od konca sveta na platno prinese vsestranski cineast Radu Jude, ostajamo soočeni z grdo, izprijeno, ultrakapitalistično in izkoriščevalsko realnostjo naše družbe. Ko med vožnjo, polno dnevnih mikroagresij in delavskega izkoriščanja, spremljamo zgarano, prekarno zaposleno protagonistko, ta na tiktoku uteleša svoj sprijen, mizogin alter ego – nekakšno parodijo Andrewa Tata. Če sama na splet vulgarno in povsem nefiltrirano izliva vso toksično greznico sodobne romunske družbe, pa zmagovalni film svojo žogico predsodkov, rasizma, mizoginije in ksenofobije izzivalno vrže v naš kot. Smo del te zgodbe; del problema.
Letošnja vpeljava dvorane AGRFT se je sicer odlično zlila v prostorsko razporeditev festivalskih prizorišč, s tem ko je gledalcem ponudila resda intimno, a tehnično popolno filmsko izkušnjo. Liffe je tako kljub prostorski stiski v razponu desetih dni pred filmskimi platni pozdravil nekaj več kot 37.000 gledalcev, a če se naslonimo na zaključni kader filma Tri tisoč oštevilčenih opek, kjer se kamera obrne v občinstvo, ki deluje kot zrcalna slika nas samih, je šlo za edicijo, ki je tiho sporočala, da z opazovanjem bede in trpljenja drugih, s svojo pasivno, distancirano pozicijo pravzaprav soustvarjamo njun obstoj. Naslov filma se navsezadnje nanaša na število opek, s katerim gledališče »zatiranih« razstavi romsko hišo, da lahko na oder berlinskega gledališča prenese »avtentično izkušnjo« njihovega življenja. 34. Liffe gledalcu tako v nobeni instanci ni prizanesel z izzivanjem globoke introspekcije ter preizpraševanjem lastnih predsodkov in (belskih) privilegijev.
