Toda zgodba je tudi zaradi našega zgodnjega jutranjega poročanja o dogodku čez dan dobila nove razsežnosti. Dijaki, ki so v jutranji hladni megli v pižamah in natikačih stali pred domom, so razlagali, da sploh niso vedeli, da je požar. Zbudili so jih hrup in luči gasilskih vozil pred dijaškim domom. In ne ušesa parajoče zvonjenje požarnega alarma, ki bi jih opozoril na nevarnost. Tako so stekli ven, ne da bi zares vedeli, kaj se dogaja.
Nekaj ur kasneje je ravnatelj doma prostodušno priznal, da stara stavba nima požarnega alarma, ker zakonodaja tega ne predpisuje. Tedaj so zazvonili vsi drugi alarmi, predvsem osuplih staršev ne le dijakov v domu, temveč vseh šolajočih otrok, ki niso mogli verjeti, da v javnih ustanovah, kjer bivajo ali se šolajo njihovi otroci in mladostniki, zakonski red ne predpisuje obveznih požarnih alarmov. Kako je to mogoče, so se spraševali. Preprosto, je razložil strokovnjak za požarno varnost: »Ko stavba v RS pridobi uporabno dovoljenje, se lahko uporablja vrsto let pod istimi pogoji, pod katerimi je bilo dovoljenje izdano.« Ne glede na to, kako se spreminja zakonodaja, tudi kar se požarne varnosti tiče, je stavba uporabna po zakonodaji, ki velja v času pridobitve uporabnega dovoljenja. Trenutna zakonodaja predpisuje požarne alarme v novogradnjah in ob rekonstrukcijah, v starejših stavbah pač ne. Če bi bil DIC zgrajen lani, bi imel požarne alarme in požarno stopnišče. Ker je bil zgrajen v neki drugi državi, tega ne potrebuje in ni ga predpisa, ki bi nalagal naknadno nameščanje požarnih alarmov. Razen če se za to ne odloči lastnik sam.
In tu nastopi minister za šolstvo. Naj minister Vinko Logaj še milijonkrat poudari, da predpisovanje nameščanja požarnih alarmov ni v pristojnosti ministrstva za vzgojo in izobraževanje, se zdi res neverjetno, da se kot »lastnik« objektov država ne obnaša odgovorno, vsaj v primerih, ko gre za šolajočo mladino. Logaj je sicer dejal, da bodo sprožili postopek spremembe zakonodaje in da bodo v 17 dijaških domovih, ki so podobno kot DIC brez požarnega alarma, namestili vso potrebno tehnično opremo. Ob tem pa je kot pravi birokrat še enkrat poudaril, da je po zakonodaji ne potrebujejo. Ja, gospod minister, smo razumeli. Toda gospod minister, za otroke gre. To, da za tako šalamastiko javnost izve šele po tragediji, je nedopustno. In se sprašujemo, kje res nikomur od državnih uradnikov v preteklih letih ni padlo na pamet, da bi v prostore, kjer bivajo dijaki, namestili požarne alarme, pa zakonodaja gor ali dol. Poleg dijaških domov je vprašanje tudi, koliko študentskih domov v starih stavbah nima požarnih alarmov. In koliko gimnazij, ki so v objektih še iz časa avstro-ogrske monarhije. Ali je res mogoče, da v državi, kjer ima vsaka airbnb luknja za turiste dimni alarm, tega nimajo javne stavbe, v katerih bivajo otroci in mladostniki? Šalabajzerstvo je mila beseda za tako stanje.
»Ponoči me je klicala vsa panična, v spodnjem perilu je na mrazu gledala, kako skačejo skozi okno,« je opisovala mama ene izmed dijakinj v domu. Kot je pripomnil kolega v redakciji: »Skakanje otrok skozi okno zaradi požara verjetno ni po predpisih.« Pa naj minister še stokrat ponovi, da je vse po zakonu, ki ga bodo sedaj malce spremenili. To se preprosto ne bi smelo zgoditi. Pika.
