Premier Robert Golob rad preseneti z obljubami. Pred dnevi je sporočil, da bo vlada pripravila zakon, po katerem bo država v prihodnjih desetih letih vsako leto namenila 100 milijonov evrov za gradnjo javnih najemnih stanovanj. Če smo povsem natančni, je napovedal do 100 milijonov evrov na leto, kar lahko pomeni tudi bistveno manj ali nič, vendar na tem mestu ne bomo dlakocepili. Mladi in ne več tako zelo mladi državljani potrebujejo javna neprofitna najemna stanovanja, več ponudbe na trgu pa lahko ugodno vpliva tudi na cene tržnih najemnin. Večja težava pri tej Golobovi obljubi je, da nihče, niti finančni minister niti Golob sam, za zdaj še ne ve, kakšen je načrt financiranja za njeno uresničitev. Od kod bomo vzeli več oziroma kdo bo dobil manj.
Kmalu zatem je Golob presenetil še z eno visokoletečo obljubo. Država bo dobila floto in infrastrukturo za helikoptersko nujno medicinsko pomoč. Najprej bo kupila dva helikopterja, namenjena izključno reševalcem. Ti svojih helikopterjev za zdaj nimajo in si pri nujnih prevozih ponesrečencev in bolnikov po zraku pomagajo s policijskimi in vojaškimi helikopterji. Debata, ali naj slovenski reševalci dobijo na voljo lastne in zgolj za namen reševanja in nujne medicinske pomoči opremljene helikopterje, se vleče že leta, da se obeta rešitev, pa je javnost – na ne ravno običajen način – izvedela konec maja. Radijski voditelj in komik Denis Avdić je v svoji oddaji, ki je potekala v živo, gostil Roberta Sabola, ki si že leta prizadeva za nakup helikopterjev za reševalce in opozarja, da so ti nujno potrebni. Avdić je med radijskim programom poklical Tino Gaber, ona pa je »dala na telefon« Robija, ki je razkril, da je rešitev že blizu. Pri tem seveda ni šlo za spontanost ali naključje, saj je Sabol del ekipe Internacionalne policijske organizacije (njeno ime spominja na dobro znano International police association, vendar s policijo nima praktično nikakršne zveze), ki ima dobre povezave v vrhu slovenske in srbske politike.
Lahkotnost izrekanja vedno novih obljub v kontekstu predvolilnega vzdušja ni presenetljiva, zaradi nedoslednosti njihovega uresničevanja pa imajo Golobove obljube vedno manjšo težo. Robert Golob pri višjih silah očitno ni najbolje zapisan, saj gredo njegove obljube in lepe želje mimo božjih ušes.
To se je zgodilo tudi v primeru obljube o ureditvi sodniških plač. Obljuba je že po prvih pritiskih sindikatov padla v vodo, da na Golobove obljube ne gre več računati, pa je nazadnje sklenilo tudi ustavno sodišče, ki je samo določilo način, kako se morajo sodniške plače uskladiti z inflacijo. Ker je vlada vmes v državni zbor vendarle poslala interventni zakon, ki bi začasno in
vsaj delno popravil ugotovljena protiustavna plačna nesorazmerja, je odločitev ustavnega sodišča vladi zdaj seveda v napoto.
Vlada ima povsem prav, da bo dopolnilna odločba ustvarila nova nesorazmerja, da bo plača predsednika vrhovnega sodišča zdaj višja od plače predsednika vlade in predsednice države, da je ustavno sodišče samo postavilo nov plačni steber … Zmeda utegne biti res še večja, toda zanjo si lahko zasluge pripiše kar vlada sama. Nesorazmerje med plačami sodnih funkcionarjev in plačami funkcionarjev preostalih dveh vej oblasti bi vlada in državni zbor lahko odpravila že pred letom in pol. Navsezadnje je tudi Golobova obljuba o hepiendu stara že poldrugo leto in je tako starejša od obeh odločb ustavnega sodišča.
