Glede prometa in parkiranja v mestu, kot je Ljubljana, smo vsi, ki iščemo parkirni prostor, profesorji: mi vse vemo in za nas so vsi, ki so zadolženi in plačani za to, da bi naredili red na tem področju, seveda kreteni in nam je natančno jasno, da bi bilo vse v redu, če bi bilo parkiranje cenejše. Pa če bi bilo parkirnih prostorov več. Pa če bi bili večji. Pa še kaj. V glavnem, na živce nam gredo mesto pa redarji pa enosmerne ulice pa draga in polna parkirišča pa župan in prometni minister pa trapasti parkomati, ker v denarnici ni drobiža ... Na ženo se ne upate jeziti, tako da spet nasrkajo otroci, ki morajo mirno in tiho sedeti na zadnjem sedežu.
No, zdaj pa si predstavljajte, da ste po srečnem naključju postali lastnik zemljišča, velikega sto kvadratnih metrov, v ožjem središču mesta, in veste, da tam ne bo mogoče nikoli nič graditi. In si omislite parkirišče. Potrebujete stol in blok z listki, v primeru dežja pa še dežnik. Medtem ko sedite, evrčki kapljajo v vašo denarnico. Takrat vas v hipu preplavi spoznanje, da ste izjemno pomembni za mesto, ki se duši v prometu in pomanjkanju parkirnih prostorov. Prepričani ste, da so vam vsi neizmerno hvaležni, da lahko parkirajo na vašem parkirišču. In prepričani ste, da se menda ti hvaležni vozniki zavedajo, da je zaradi pomanjkanja parkirnih prostorov parkiranje pri vas dražje. Ej, sonček, ponudba in povpraševanje.
Vedno je bilo tako, da je težava za ene vir zaslužka za druge. Včasih je bilo pač avtomobilov manj, manjši so bili, zato so bili parkirni prostori manjši, podobno pa, skladno s takratnimi razmerami, tudi ulice in druga infrastruktura. Zdaj je seveda tu težava, ki je vsak dan večja ne le v Ljubljani, ampak v večini evropskih mest. Torej, gre za problem, ki pa ga lahko obvladuje le tisti, ki ima v rokah parkirišča, garažne hiše in javni promet. Preprosto povedano: če se v mesto pripelje preveč avtomobilov, pač na eni strani podražiš parkiranje, na drugi pa vlagaš v boljši javni prevoz in ga poceniš. Seveda če si lastnik parkirišč in garažnih hiš in če imaš dober javni promet. Če ne, gre malo težje, tudi zaradi grehov iz preteklosti, kot ko so se pred mnogimi leti – da ne bo pomote, to je bilo še v predjankovićevih časih – mestne oblasti hvalile, kako drago da so prodali zemljišče za garažno hišo pri Kliničnem centru. Zdaj se lastnik garažne hiše lahko pohvali, da lahko zaračuna, kolikor hoče, ker je na območju bolnišnic vsak dan na stotine parkirišč premalo. Če smo že pri garažnih hišah: prometni strokovnjak Paul G. Hoglund je z raziskavo v Stockholmu dokazal, da parkiranje na ulicah povzroča 40 odstotkov več emisij kot parkiranje v garažah. Sto avtomobilov v garaži povzroči manj škode okolju kot 60 parkiranih na ulici.
Ampak zakaj to pišem, saj vse to že veste, nič novega. Bi bilo pa vse skupaj nekaj zelo zelo novega – ne le v Ljubljani, ampak tudi v drugih naših mestih – če ob podražitvi parkiranja ne bi zapisali, da gre za povišanje stroškov materiala, dela in energentov (madona, a parkirmojstri delajo na bencin?), ker v teh časih seveda takoj pomislimo, kako nas je spet nekdo žejne peljal čez vodo. Bolje bi bilo, če bi zapisali, da s podražitvijo v skrbi za okolje želijo, da bi čim več tistih, ki se z avtomobilom pripeljejo v Ljubljano, vozilo pustilo na vpadnici na enem od parkirišč P+R in se po mestu vozilo z javnim prometom. Če bi zapisali, da zato niso podražili letne parkirnine za meščane, saj ti druge možnosti, kot da parkirajo v mestu, nimajo, in če bi zapisali, da bodo z denarjem od parkirnin še izboljšali javni mestni promet. Potem bi vedeli, da vedo, kaj delajo, in bi mogoče celo ugovarjali, da je podražitev za zgolj 10 centov preskromna.
