Medtem ko so ameriški ekonomski kazalniki bojda tako čudoviti, da nekateri strokovnjaki gospodarstvu pripisujejo čisto desetico, dobršen del prebivalstva pravi, da živi neprimerno slabše kot pred štirimi leti. Ekonomskih kazalnikov v svojih denarnicah niso občutili. In na ameriških volitvah očitno še velja, kot je znamenito zapisal Clintonov svetovalec James Carville: »Glavna je ekonomija, tepec.«

To se je najbolj pokazalo pri tistih z nižjo izobrazbo na posledično slabših delovnih mestih, ki so jim pod Bidnom plače rasle počasneje od cen. In ti so verjetnejši volilci Trumpa. V ameriškem volilnem telesu se je namreč v zadnjih desetletjih zgodil preobrat. Nekdaj so premožnejši in vsaj tisti v udobnem srednjem razredu prej volili republikance, tako imenovani delavski razred pa demokrate. To se je začelo spreminjati že pred časom, ker so »delavci« začeli izgubljati zaupanje v demokrate, tudi njihovo zagovarjanje globalizacije, ki je peljalo v izvoz delovnih mest in degradacijo industrijskih območij. Dokončno je počilo pred osmimi leti, ko se je odvila podobna volilna noč sinočnji in se je podrl modri, demokratski zid zveznih držav. Le da je bil leta 2016 šok ob porazu Hillary Clinton še večji kot zdaj ob porazu Kamale Harris.

Slednja je bila v težkem položaju. V predsedniško tekmo je padla dva meseca in pol pred volitvami, s premalo časa, da postane domače ime, ter s kartoteko nepriljubljenega Bidna. Demokrati so zato veliko, verjetno preveč spet stavili na recept s kongresnih volitev pred dvema letoma, ko so volilci na republikance stresli jezo zaradi razveljavitve ustavne pravice do splava. Potem je Harrisovi ostalo še strašenje s Trumpom in spreminjanje volitev v referendum o njem. A je na to karto že igral Biden leta 2020. Ameriška družba je sicer zelo razklana, toda še vedno del volilnega telesa ni vnaprej opredeljen, potem pa je tu še motivacijski element, ki odloča o tem, komu bo več svojih volilcev uspelo prepričati k udeležbi na volitvah. Odgovor je bil v noči na sredo znan presenetljivo hitro. Anketarji so Trumpa spet podcenili, že tretjič. Oziroma so precenili Harrisovo.

Donald Trump leta 2024 ni Donald Trump leta 2016. Bogatejši je za predsedniško izkušnjo, bolj utrjen tudi zaradi vseh postopkov proti sebi. Ni več pričakovati, da bo v svojo ožjo ekipo spustil ljudi, kot so bili generali ali uradniki z dolgo kilometrino, ki so potem brzdali njegove kočljive vzgibe. Zato bo še bolj nepredvidljiv. Nekatere stvari je sicer napovedal: ščitil bo domačo industrijo, ne meneč se za trgovinske dogovore, izganjal nezakonite priseljence ... Ni preveč razlagal, kako, o drugih idejah, kot je boj proti notranjim sovražnikom, je govoril še bolj zavito. Čas bo pokazal. Ne bo presenečenje, če bodo na preizkušnji ameriški sistem ter mehanizmi medsebojnega nadzora vej oblasti, sploh ob popolni republikansko-konservativni prevladi.

S Trumpovo nepredvidljivostjo in merkantilizmom bo moral računati tudi svet, od Evrope in Ukrajine do Bližnjega vzhoda in Kitajske. Evropska izkušnja s Trumpom prvega mandata ni bila dobra, a iz nje ni izšlo kaj bolj konkretnega v smeri krepitve avtonomije stare celine. Takoj ko je prišel Joe Biden, se je ležerno naslonila nazaj, češ da je vse po starem. Zato jo zdaj spet čaka ista tematika, a v bolj neugodnem času zaradi vojne v Ukrajini, pa tudi zaradi politično ranjenih krmarjev francosko-nemškega motorja.