Ko je minuli ponedeljek ljubljanski mestni svet razpravljal o proračunskih dokumentih, ki bodo prihodnji dve leti usmerjali delo občine, so iz opozicijskih vrst ponovno prišle na dan pobude, naj mestna uprava končno uvede tudi participativni proračun. Ključna lastnost participativnega proračuna je, da občani predlagajo, kaj je treba urediti v njihovem okolju, in nato med vsemi zbranimi predlogi izglasujejo, katere naj občina tudi izvede. Pri tem mora biti iz proračunskih dokumentov vnaprej razvidno, kolikšen delež proračuna bo v posameznem letu namenjen takšni porabi sredstev.
Čeprav je bila mestna občina Ljubljana, odkar jo vodi župan Zoran Janković, denimo z zaprtjem mestnega središča za promet ali pa z uvedbo tako imenovanega deljenega prometnega prostora na delu Slovenske ceste pionirka in zgled drugim slovenskim občinam, jo je z uvedbo participativnega proračuna prehitelo že nekaj mestnih in celo več deset precej manjših občin.
Pred lanskimi lokalnimi volitvami so uvedbo participativnega proračuna v prestolnici zagovarjali celo v stranki Gibanje Svoboda, kjer pa od sklenitve koalicije z Listo Zorana Jankovića (vsaj javno) niso pokazali, da se znotraj koalicije borijo za takšen ukrep. To ni presenetljivo, saj se Janković uvedbi participativnega proračuna že dalj časa upira s pojasnjevanjem, da ga njegova mestna oblast v resnici že več mandatov izvaja, vendar na drugačen način. Ljubljančani imajo namreč možnost svoje predloge sporočiti neposredno županu na dnevih odprtih vrat, predloge lahko oddajo na spletni strani za pobude meščanov, na družbenih omrežjih, lahko jih ustno, pisno ali po elektronski pošti posredujejo predstavnikom četrtnih skupnosti ali mestne uprave. Občanom so torej na voljo mnogi kanali, da predstavnikom mestnih oblasti povedo, kaj jih tare in kaj bi si v svojem okolju želeli urediti.
Čeprav je seveda zaželeno, da imajo občani raznolike možnosti, da izrazijo svoje želje, pa na koncu o izvedbi ali neizvedbi njihovih predlogov ne odločajo someščani, s katerimi si delijo življenjski prostor, temveč občinski uradniki ali funkcionarji. Občani pa prepogosto bodisi ne dobijo povratne informacije bodisi dobijo odgovore tipa »tega nimamo v planu«, kar v njih sproža občutke frustracije in nemoči. Participativni proračun bi prebivalcem prestolnice omogočil, da s svojim glasom na demokratičen način prispevajo k odločitvi, za kaj se bo v njihovi okolici porabil del proračunskih sredstev.
Z izvedbo glasovanj v sedemnajstih četrtnih skupnostih bi prestolnica nedvomno imela več dela, dodatne stroške in postopki bi tudi najverjetneje terjali več časa. A magistrat bi na tak način pridobil kredibilnost in zaupanje, česar pri ravnanju z javnimi sredstvi nikoli ni preveč. Povabilo k takšnemu aktivnemu sodelovanju in soodločanju utegne občanom približati danes precej odtujeno delo občinskih uradov. Ker bi bila lokalna skupnost že od samega začetka vključena v proces načrtovanja projekta, bi ga najverjetneje bolj štela za svojega, mogoče bi bili zato občani celo pripravljeni volontirati svoj čas, znanje ali spretnosti, da bi pomagali k čimprejšnji uresničitvi posameznega projekta. Zakaj ne bi aktivizma ljudi (ki ga je glede na število civilnih iniciativ v mestu veliko) poskušali uporabiti za nekaj namesto proti čemu?
