Civilna iniciativa stanovalcev Brilejeve ulice in skupina devetih posameznikov s Pržanjske ulice sta z vložitvijo tožb na upravno sodišče preprečili začetek gradnje Regentovega kvarta. Družba Lesnep sicer ima gradbeno dovoljenje za tri stolpnice s skupaj 356 stanovanji, a še ni pravnomočno. Matjaž Cerjak, direktor družbe Brusnica, ki je lastnica podjetja Lesnep, je zagotovil, da ne nameravajo začeti gradnje, dokler ne pridobijo pravnomočnega dovoljenja. Koliko časa bo odločalo upravno sodišče, je težko napovedati. Če bo sodišče uslišalo pripombe sosedov, odpravilo gradbeno dovoljenje in ministrstvu naložilo, naj ponovno odloči o izdaji, se celoten proces lahko še dodatno podaljša. A to, kar se dogaja v Dravljah, niti ni presenečenje, stanovalci so svoje nestrinjanje z načrtovano pozidavo območja med Pečnikovo in Brilejevo ulico od leta 2006 izrazili že večkrat. Vendar so bili njihovi pomisleki preslišani.
Cerjak je po drugi strani opozoril, da jim zaradi ustavitve projekta nastaja poslovna škoda, kar je upravičena skrb vsakega investitorja. Priznati je treba tudi, da ne moremo govoriti o spodbudnem gospodarskem okolju, če investitorji zaradi pritožb ne vedo, ali bodo gradbeno dovoljenje za svojo naložbo pridobili v nekaj mesecih ali v nekaj letih. V preteklosti so nekateri investitorji civilnim iniciativam ali posameznim nasprotnikom očitali nagajanje, politično motivirano delovanje ali obnašanje v smislu »ne na mojem dvorišču«. In ponekod je to zagotovo vsaj deloma držalo.
A to ne morejo biti argumenti, da civilnim iniciativam oziroma občanom preprosto odrečemo pravico do uporabe pravnih sredstev, ko želijo zaščiti svoje interese. Bolje bi bilo, če bi začeli iskati vzroke, zakaj v postopkih prihaja do napak, zaradi katerih so pritožbe nasprotnikov na koncu uspešne, in zakaj včasih pritožbeni postopki trajajo tako dolgo.
Veljalo bi preveriti tudi, ali bi bilo tovrstnega nasprotovanja manj, če bi bila javnost že v fazi prostorskega načrtovanja bolj vključena in bi bilo mnenje občanov tudi bolj upoštevano. Dogaja se namreč, da občani za investicijske načrte v svoji okolici izvedo šele, ko jih upravna enota povabi na javno razpravo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ali celo šele ko se na terenu pojavi prvi bager. To ne pomeni, da je občina postopek priprave prostorskega akta vodila nezakonito in v tajnosti. A zavedati se je treba, da zgolj z izpolnjevanjem minimalnih zahtev, ki jih predpisuje zakon o urejanju prostora, ne moremo govoriti o kakovostnem vključevanju širokega spektra občanov. Ti namreč ne visijo ves čas na občinskih spletnih straneh, ne spremljajo medijev tako pedantno, še manj vsakodnevno obiskujejo sedež četrtne skupnosti, da bi bili celovito obveščeni o vsem, kar se v četrti dogaja in kako se lahko vključijo.
Na koncu ne smemo pozabiti, da Draveljčani z vložitvijo tožb na upravno sodišče niso izkoristili kakšnega le njim dostopnega privilegija. Zakonodaja uporabo raznih pravnih sredstev omogoča vsem, pristojne institucije pa bodo presodile, ali so bile komu pravice res kratene. Podobnih prijemov se navsezadnje poslužujejo tudi gospodarske družbe. Spomnimo, Mercator je v času, ko ga je vodil Zoran Janković, ob takrat še načrtovanem nakupovalnem središču Aleja kupil parcelo, da bo lahko sodeloval v postopkih izdaje gradbenih dovoljenj za projekt konkurence. Janković je leta 2017 celo priznal: »Vedeli smo, da bodo prej ali slej dobili gradbeno dovoljenje, smo pa hoteli postopek čim bolj zavlačevati.« In čeprav je zaradi pritožb stranskih udeležencev pridobivanje gradbenih dovoljenj za Alejo trajalo kar pet let in pol, je takratni generalni direktor Spara Slovenija Igor Mervič Jankovićevo priznanje komentiral kot odlično opravljeno delo, saj da je kot predsednik uprave Mercatorja zgolj varoval interese svoje družbe.
