V petek popoldan, ko je dež vsaj malce pojenjal, so se začeli na družbenih omrežjih pojavljati zapisi ljudi, ki so vzeli škornje in lopato ter se odpeljali tja, kjer so menili, da poplavljenci potrebujejo pomoč. Še več takih pozivov je bilo v soboto zjutraj, ko so se po začetnem šoku organizirali tudi lokalni štabi civilne zaščite in občine ter skušali po najboljši moči organizirati prostovoljce. Nekateri so ponujali svoje roke za čiščenje, spet drugi pralne stroje za pranje, tretji so kuhali za sosede ... Vaške skupnosti so stopile skupaj in organizirale medsosedsko pomoč: enemu so na hitro pobrali premočen krompir z njive, drugemu odkopali dovoz, tretjemu izčrpali vodo iz kleti. Tisti, ki fizično niso mogli pomagati, so z neverjetno hitrostjo na račune dobrodelnih organizacij nakazovali denar. Še enkrat več se je izkazalo, da je v Sloveniji sosed sosedu sosed, ne gleda na to, kako daleč stanuje.

Verjetno bi bilo zanimivo raziskati, od kod Slovencem čut za solidarnost. Nemara je nekaj v tem, da je v državi neskončno število rovt, kjer v nesreči res lahko pomaga le najbližji sosed. Morebiti pa je nekaj tudi v tem, da smo nekaj desetletij živeli v socializmu, kjer je bila solidarnost vtkana v idejo bratstva in enotnosti. Solidarnostne udarniške sobote so bile tedaj stalnica v času takšnih ali drugačnih katastrof, ko so proletarci oddelali soboto, vodstveni kadri pa so namesto njim plačali v skupno malho, ki se je porabila za bog vedi kaj.

In zdaj smo ponovno dobili solidarnostni dan, le da ni delovni, temveč nasprotno dela prost. Premier Robert Golob je na instagramu (sic!) včeraj sporočil, da bo 14. avgust dela prost dan, »da pomagamo znancu, sosedu, prijatelju, vsem, ki so jih prizadele hude poplave«. Ideja o prostem 14. avgustu se je sicer že nekaj dni kalila na facebooku, zato je skorajda bizarno, da je postala resničnost. Še bolj zabavno bi bilo izvedeti, na čigavem zelniku je zrasla ideja, da se facebookovsko domislico uresniči. Vsekakor je namen dober, a izvedba je skrajno populistična. Z enim dekretom na izredni seji vlade je premier Slovencem podaril podaljšani konec tedna. Vreme bo lepo, morje je toplo. Pa naj premier še tako zanosno razlaga, da je ponedeljek »dan, ko bo cela Slovenija stopila skupaj in ko bo vsak od nas po svojih močeh prispeval svoj delež«. Če premier misli, da bo v ponedeljek vseh 926.700 delovno aktivnih prebivalcev Slovenije prijelo za lopate in metle, je milo rečeno naiven. Vladni dekret se lahko sprejme v hipu, solidarnost pa je težko uzakoniti. In če bi res vseh 926.700 delovno aktivnih prebivalcev Slovenije v ponedeljek odšlo na pomoč – bi šlo za vladno koordinirano akcijo ali kaotično samoorganizacijo?

Za nameček pa je vlada še navrgla, da bodo javni uslužbenci lahko koristili do sedem dni plačane odsotnosti z dela, če se bodo vključili kot prostovoljci. Tudi te odločitve v realizaciji porajajo več vprašanj kot odgovorov in so v rangu tistih že legendarnih premierjevih obljub o 600 evrih dodatka za sodnike ter preklicu odstrela medvedov. Popolna nepremišljenost ukrepa prostega 14. avgusta in dodatnega dopusta za javne uslužbence res tako zelo spominja na čase covida in vladanje vlade Janeza Janše s horuk dekreti, s katerih kaotičnimi posledicami so se dan kasneje soočili državljani.

A če se vrnemo na začetek. Sandi Curk, poveljnik regijskega štaba civilne zaščite za Notranjsko in letošnji dobitnik nagrade državljan Evrope, je v enem izmed medijskih nastopov zadnjih dni dejal, da so »največji heroji državljani«. Kar drži. Ne glede na vladne domislice Slovenci pomagamo. No torej, kje boste 14. avgusta?

Priporočamo