Ob krutosti te večerno-nočne akcije, s katero je športni direktor Dallasa Nico Harrison prodal Dončića v mesto angelov, lahko rečemo le, da se je Luka v nedeljo pač srečal s kapitalizmom in vsemi njegovimi zakonitostmi, nad katerimi, ko gre za bogastvo, tako rekoč ni več meja, v ZDA pa sploh ne; za pojasnila ni treba daleč, dovolj je, da pogledamo, kaj vse si lahko ultrabogataši privoščijo, ko enkrat dobijo politično kritje v Washingtonu. Ko se tem ljudem, ki jim je lastništvo v košarkarskih klubih zgolj igračka v drugih poslih, zazdi, da bi s prodajo najboljšega igralca lahko dolgoročno povečali profitne stopnje, bodo to brez oklevanja storili. Ali če smo bolj profani: če se lastnikom zazdi, da bi se radi izognili obveznemu plačilu 350 milijonov ob podpisu nove igralčeve pogodbe, se bodo temu pač odrekli – tu sentimentov ni in bolje, da se s tem sprijaznimo. Zaradi ogorčenja navijačev se ta kruta logika ne bo spremenila. In tudi najboljši igralci na svetu so s tem dobili opozorilo: če lahko tako grobo prodajo Luko, lahko enako storijo s komerkoli v svetovni košarki.