Slovenija je pravzaprav ena redkih držav, ki kulturnega in umetniškega ustvarjanja ne podpira le z razmeroma spodobnimi (četudi ne vselej zadostnimi) javnimi sredstvi, temveč je kulturo »institucionalizirala« tudi na način, da ji je posvetila poseben državni praznik in z njim povezane državne nagrade za umetnost. Razlogi za to so seveda v pretežni meri zgodovinski, delno tudi »politični«, kolikor je jezik – in iz njega izhajajoče snovanje – skozi več stoletij pomenil osnovni temelj (samo)prepoznavanja skupnosti, s čimer je kultura kot »državotvorna« kategorija v sodobnem času, torej vsaj nekje od druge svetovne vojne naprej, postala tudi »stvar države«. Kar morebiti niti ni bilo vselej udobno, saj je s seboj prinašalo tudi nekatere omejitve, je pa kulturi vseeno dajalo določeno vlogo in pomen, ki sta začela v obdobju po osamosvojitvi postopoma bledeti; novi časi so prinesli tudi druge, ne ravno »kulturne« vrednote in »temelje«, področje kulture pa je polagoma tonilo na obrobje zanimanja vsakokratne politike – kar spet ne bi bilo v vseh pogledih slabo, če ne bi z leti preraslo v precej zoprno sistemsko stagniranje, v katerem je postajalo ukvarjanje s kulturo oziroma umetnostjo vse težje.
Povedano drugače: odsotnosti resnejših razvojnih usmeritev, podhranjenim javnim zavodom, okorni zakonodaji, zastareli infrastrukturi ter podobnim nakopičenim težavam področja se je v zadnjih letih (sploh pa med oziroma po epidemiji) pridružila še naraščajoča revščina med ustvarjalci, zaradi česar smo bili celo v redkih trenutkih, ko se je vladajoča srenja ob ustaljenih priložnostih spomnila tudi na kulturo, kot na primer ob vsakoletni podelitvi Prešernovih nagrad, priča skorajda grotesknim podobam izrabljenih fraz, ki so se spotikale ob grobo resničnost. Leporečje oblastnikov o globokem pomenu kulture za »bit naroda« in svetlo prihodnost družbe ob kruljenju kulturniških trebuhov pač ni zvenelo prepričljivo; da mislijo resno, je bilo zato laže verjeti tistemu delu politikov, ki je umetnike že pred časom začel označevati za »prisklednike« in nekoristne zajedavce.
Cinični vrhunec tovrstne razcepljenosti je seveda nastopil v mandatu prejšnje vlade, ki je bila (kar je po svoje ironično) po daljšem obdobju prva, ki ji za polje kulture resnično ni bilo vseeno – le da si je kulturo, kot v nekakšnem slabem časovnem stroju, predstavljala predvsem kot ideološko orodje podreditve javnega mnenja, kot deklo strankarske politike, neokusno preoblečene v namišljeno narodno »tradicijo«. Bivši minister Vasko Simoniti, ki si je s svojimi potezami že kaj kmalu nakopal proteste večine ustvarjalcev, strokovnih združenj, akademskih krogov in širše javnosti, sploh ni skrival svoje sovražnosti do vsega, česar v kulturi ni bilo mogoče politično upogniti ali zlorabiti: oblasti nevšečne kulturnike je zmerjal s privilegiranci in šarlatani, lomastil po javnih ustanovah, izčrpaval ter uničeval neodvisno in kritično produkcijo, discipliniral medije, razdeljeval javna sredstva po političnih merilih – in v takih žalostnih razmerah seveda tudi kulturni praznik ni mogel biti kaj dosti več od izpraznjenega, zgolj sebi namenjenega obreda. »Ta veseli dan kulture«, na katerega bodo danes kulturna prizorišča po vsej državi pripravila množico brezplačnih prireditev, je zato za mnoge ustvarjalce nastopil že po letošnjih parlamentarnih volitvah; ob vsej zavzetosti, ki jo kaže sedanja zasedba na kulturnem ministrstvu, pa se nemara tudi državna proslava, ki bo februarja, po dolgem času ne bo zdela kot posmehovanje kulturi.
