Epilog je razkrila obrobna uradna informacija. Na ponedeljkovi seji je vlada Janeza Janše odpravila vse epidemične ukrepe, sočasno je strokovna svetovalna skupina za covid-19 predlagala prenehanje svojega delovanja. Minister za zdravje Janez Poklukar je predlog sprejel.
Kdor bo poglobljeno znanstveno raziskoval, kako je Slovenija prebrodila obdobje covida-19, ne bo mogel mimo skupine, ki jo je vodila infektologinja Mateja Logar. Njen način delovanja in njena problematična razpetost med politiko in stroko nazorno razkriva, kaj vse je v koronski dobi pri nas spodletelo. In zakaj.
Ob imenovanju skupine 2. marca 2021 je minister Janez Poklukar napovedal »prevetritev«. Izpostavil je tudi, da je sestava postala bolj multidisciplinarna, ker sta v skupini tudi epidemiolog Mario Fafangel in sociologinja Lucija Mak Uhan. Kmalu se je pokazalo, da bo način delovanja skupine ostal nespremenjen. Že 16. marca 2021 se je strinjala s ponovnim zaklepanjem družbe, z zaprtimi šolami in delno odprtim gospodarstvom. Epidemiologija je obstala na stranskem tiru, Fafangel v skupini ni zdržal niti dva meseca.
Po Fafanglovem protestnem odhodu je njeno delovanje postalo še bolj monolitno, enoumno. V kasnejših zapisnikih boste težko našli navedbe, da se skupina ni strinjala z določenim udejanjenim vladnim ukrepom, ali da ga je celo strokovno razcefrala. Kritične glasove in polemične razprave je namreč Mateja Logar skrbno cenzurirala. Če je skupina občasno predlagala rešitev, ki vladi ni bil po godu – denimo kratkotrajno zaklepanje družbe pred valom različice delta – se je znala tudi nemudoma ponovno sestati in predlog naknadno spremeniti. V dobi omikrona so njeni odzivi postajali še bolj zmedeni: najprej je priporočala stroge ukrepe, nato je od predlogov odstopila ali nanje pozabila. Tik pred volitvami je celo prilagodila svoja priporočila in blagoslovila vladno namero ukinitve splošne obveze nošenja zaščitnih mask v zaprtih prostorih. Zaradi nedoslednega postopanja svetovalne skupine je splošno zaupanje v medicinsko stroko postala kolateralna žrtev pandemije.
Strokovne svetovalne skupine za covid-19 poznajo tudi številne druge države. In tudi tam se je njihovo delovanje neredko izkazalo kot težavno. Iz skupine, ki jo je imenovala nemška zvezna vlada, je denimo konec aprila izstopil Christian Drosten, ugleden virolog z berlinske klinike Charite. V njej je pogrešal boljšo zastopanost epidemiološke stroke.
Frustrirajoča mora biti izkušnja, kadar se strokovnjakinje in strokovnjaki zaletijo ob politično stvarnost. Ker dejstvo je: v pandemijah odločitev ne sprejemajo zdravnice in zdravniki, temveč politika. Vlada in državni zbor sprejemata ukrepe. Marsikdaj je treba poiskati kompromisno rešitev. V državah, kjer sta bila stroka in politika sposobni prisluhniti ena drugi, je tudi širša javnost bolj spoštovala predlagane ukrepe. In točno to je ključni dejavnik uspešnega obvladovanja in preprečevanja širjenja nalezljive bolezni. Neučinkovita je še tako znanstveno dovršena rešitev, če se ljudje požvižgajo nanjo.
Robert Golob obljublja drugačen pristop. Prvi signali niso vzpodbudni. Predvolilno sestajanje s proticepilskimi facebook influenserji in napovedan prehod na nekakšen švedski model (kar koli pač naj bi to bilo) ne vzbuja vtisa, da bo nova vlada prisluhnila stroki bolj kot Janševa. Golob ima luksus, da za zdaj ne kaže na to, da bo nadaljnji potek epidemije terjal zaostreno ukrepanje. A zgolj upati na najboljše in hkrati biti nepripravljen na najslabše zmore biti tudi recept za katastrofo. Kdo bi z njo politično profitiral, ni treba zapisati.
