‘V javnosti je bila izpostavljena nova vladna strategija na področju migracij. Gre za prvi državni dokument po osamosvojitvi, ki migracije obravnava kot celovit fenomen – od globalnega dogajanja prek potreb države po tuji delovni sili, stikov s slovenskimi izseljenci in azilnega sistema do mehanizmov integracije tujcev v slovensko družbo.« Ta zapis zveni sveže, vendar ni od včeraj. V Dnevniku smo ga – z neprikritim zanimanjem – objavili leta 2019. »Strategija, ki bo na koncu predvidoma sprejeta na najvišji politični ravni, nastaja pod okriljem ministrstva za notranje zadeve,« smo poročali.
Kot vemo danes, proces ni bil celovito dokončan. Prvi del urejanja migracij se je na notranjem ministrstvu in v sodelujočih ministrskih resorjih zavlekel do predvčerajšnjim, ko je vlada sprejela prvo od dveh načrtovanih migracijskih strategij. Relativno obsežen dokument se nanaša na vključevanje tujcev v slovensko okolje. Opredeljuje jezikovno integracijo, izobraževanje, integracijo v trg dela, v lokalno okolje in odpravljanje administrativnih ovir. Komplementarni dokument, strategija priseljevanja, še čaka na svojo priložnost.
Vsakršno snovanje migracijskih politik je v Sloveniji težko, saj se identiteta države izvorno ni vzpostavila na integraciji, ampak na dezintegraciji – razlikovanju od Jugoslavije in Jugoslovanov. Prehod iz teme v svetlobo se išče že desetletja, vse od konca balkanskih vojn, prihoda prvih skupin beguncev z Bližnjega vzhoda in obdobja pred svetovno finančno krizo, ko je, tako kot danes, v Sloveniji močno primanjkovalo delavcev. Šele desetletje pozneje so politične okoliščine prvič privedle do poskusa celovitejšega oblikovanja migracijske politike. A prišlo je novo mračno obdobje epidemije, ko so se meje zapirale, migracijska strategija Janševe vlade pa se je osredotočala predvsem na deportacije tujcev.
Ta represija, ki se je prelivala tudi v represijo nad državljani, je po lanskih volitvah botrovala zavezi, da bo nova politika uvedla drugačen, človekoljuben pristop. Ta naj bi vključeval podiranje obmejne ograje, čezmejne delovne sporazume in mehčanje administrativnih ovir pri učenju slovenskega jezika. Nevladne organizacije, ki vedo, kako integracija tujcev poteka v praksi, so med snovanjem strategije notranjemu ministrstvu posredovale še vrsto dobronamernih pripomb. A namesto upoštevanja predlogov je ministrstvo nevladnike izključilo iz komunikacije, osnutek strategije pa je s stopnjo tajnosti »interno« označilo za državno skrivnost.
Skrivanje dokumenta je bilo morda, kakor koli že, koristno za notranje ministrstvo, a k uspehu strategije to ni pripomoglo. Integracija tujcev ne more biti oblastna poteza, saj je njen uspeh odvisen od sodelovanja z ljudmi. Če hoče v svoji nameri uspeti, bi se morala vlada otresti demonov janšizma in začrtati iskreno javno kampanjo, v kateri bi novi obmejni nadzor uravnotežila s pripovedjo o sobivanju in soodvisnosti ljudi v globaliziranem okolju. Prebivalci Slovenije niso migracijski eksperti, a razumejo temelje: nedavna Dnevnikova anketa je pokazala, da ljudje sprejemajo migracije kot dano dejstvo, zavedajo se nujnosti delovnih migracij in še posebno dobro – kar ni presenetljivo – sprejemajo migracije zaradi podnebnih katastrof. Obenem pa ljudje opažajo, da področja migracij vlada ne zna uravnavati. Negotovost se potem preveša v odpor in zavračanje, vse do tega, da Slovenci za sosede ne bi sprejeli azilantov oziroma tujcev. Trenutna vlada, kar koli si že mislimo o njej, ima po svoji politični strukturi vendarle priložnost, da neljubi zgodovinski krog ravnanja s tujci razklene. Če ne, se bo krog sam od sebe sklenil na začetek. Na začetku pa je bil, kot vemo – izbris.
