V inšpektoratu mestne uprave Mestne občine Ljubljana se dva inšpektorja od začetka lanskega leta ukvarjata samo z velikimi panoji, oglasnimi stebri, obešankami in drugimi oblikami objektov za oglaševanje. Njuna pozornost je bila doslej najbolj uperjena v oglaševanje ob glavnih vpadnicah in v mestnem središču. Doslej so sprožili inšpekcijske postopke zaradi skoraj 2400 objektov. Ti so pripeljali do odstranitve 487 oglaševalskih objektov, za še 129 sta inšpektorja že izdala ureditvene odločbe, a še niso bili odstranjeni.
Več sto inšpekcijskih zavezancev je objekte odstranilo, še preden jim je mestni inšpektorat izdal odločbo, da morajo to storiti. Po drugi strani pa se inšpektorat srečuje s primeri, ko inšpekcijski zavezanci ne upoštevajo izdanih odločb. Nekateri po mnenju inšpektorata namenoma zavlačujejo postopke, menda tudi s pomočjo znanih odvetniških družb, kar postopke dela izredno kompleksne in dolgotrajne. Koliko pritožb so dobili in kakšen je bil razplet pritožbenih postopkov, nam z občine žal niso sporočili, ker tovrstne evidence ne vodijo, a kaže, da mnogo inšpekcijskih postopkov tudi zaradi pritožb še ni bilo zaključenih.
Če naj bi inšpektorat celotno površino Mestne občine Ljubljana prečistil divjega oglaševanja, ima pred seboj še veliko dela, saj naj bi bilo v mestu še več tisoč oglasnih objektov. A tudi ko bodo nekoč potegnili črto pod akcijo usmerjenega nadzora, se utegne zgoditi, da bodo občani še vedno nezadovoljni, da je zunanjega oglaševanja preveč. Legalni oglasi, ki so postavljeni na ustreznih lokacijah, imajo vsa dovoljenja in za katere so upravljalci uredili vso potrebno dokumentacijo, bodo namreč ostali.
Tudi občina je navsezadnje lastnica lokacij, kjer je mogoče zakonito postaviti oglaševalske objekte, in jih trži. Z oddajo lokacij velikih obcestnih plakatov in svetlobnih reklamnih panojev na primer občina družbi Europlakat »plačuje« vzpostavitev in vzdrževanje oziroma širitev priljubljenega sistema izposoje mestnih koles Bicikelj. Prek oglaševanja občina tudi plačuje za avtobusne nadstrešnice. Zaradi tega ni pričakovati, da bi mestna uprava posegla po kakšnih drznejših potezah, kot je recimo prepoved oglaševanja na vseh javnih površinah ali pa vsaj na tistih v lasti občine.
A veljalo bi začeti razmišljati v tej smeri in ob izteku pogodb z Europlakatom (pa tudi drugimi uporabniki občinskih lokacij za oglaševanje) na novo zastaviti politiko do oglaševanja na površinah v lasti mesta. Oglaševalski objekti namreč lahko kazijo podobo mesta, sploh če govorimo o starem mestnem središču. Zasedajo prostor, ki bi ga lahko porabili koristneje. Poleg tega so sami oglasi lahko v navzkrižju z vrednotami mesta. Smešno je recimo, da medtem ko občina poziva k uporabi javnega prometa, pešačenja in kolesarjenja, se (tudi) na oglasnih panojih na občinski zemlji bohotijo oglasi za osebna vozila, ki vozijo na fosilna goriva. Ravno ta vozila preobremenjujejo ceste, otežujejo gibanje javnim avtobusom in navsezadnje onesnažujejo zrak, ki ga dihajo pešci in kolesarji. Pri tehtanju o prepovedi oglaševanja na občinski zemlji torej ne gre upoštevati zgolj, kakšno finančno korist iz tega naslova ima mestni proračun, temveč bi bilo treba pretehtati tudi druge vidike.
