V Buzetu so se na formalnem sestanku srečali slovenski, hrvaški in italijanski notranji minister. Kaj je Boštjana Poklukarja, Davorja Božinovića in Mattea Piantedosija spodbudilo, da so se že drugič v treh mesecih zbrali na posvetu?
Se je med Slovenijo, Hrvaško in Italijo razvila teroristična mreža, ki ogroža stabilnost treh držav? Nikjer ni bilo velikih eksplozij, ki bi kaj takega nakazovale. So morda izpeljali napoved z novembrskega srečanja v Trstu, da bodo zgradili operacijski center za vodenje skupnih patrulj na notranjih in zunanjih mejah Evropske unije? So prišli napovedat, da apoteka mobilizacija 15.000 policistov in policistk, ki bodo v popolni opremi zagotavljali neprehodnost zelene meje med državami, in da so že zagotovili letala in ladje, ki bodo kopenske operacije podpirali iz zraka in morja? Razen napovedi, da bodo organizirali koordinacijski center, ki so ga napovedali že v Trstu, niso rekli nič jasnega. Se je iz Turčije in Grčije čez zasnežene hribe Bosne skozi Trst v Nemčijo napotilo 200.000 migrantov, ki jim sledi še pol milijona? Nihče jih ni videl.
Kaj so torej prišli ministri povedat v Buzet? Prišli so povedat, da je sodelovanje treh policij na državnih mejah zgledno in poteka brez komplikacij. Stvari, ki jih policije opravijo z vsakodnevnimi sporočili za javnost.
Slovenska policija je od ponovne vzpostavitve nadzora na mejah s Hrvaško in Madžarsko zavrnila vstop 700 osebam, italijanska pa 900 osebam. To so številke, ki so že vsaj od leta 2015 stvar običajnega policijskega nadzora gibanja migrantov. Zavrnitev vstopa 700 ali 900 osebam ne pomeni drugega kot to, da so jih napotili, naj pot v Nemčijo iščejo kje drugje. Dokler Nemčija ne pade v takšno recesijo, da ne bo več potrebovala uvoza delovne sile, bo magnet za iskalce dela od Banjaluke do Lagosa. Policije na mejah Balkana zgolj urejajo promet na njihovih zadnjih postajah.
Ampak, da se policijski ministri treh članic Evropske unije dvakrat v treh mesecih sestanejo zgolj zato, da v prijateljskem vzdušju zagotovijo, kako med njimi ni nesporazumov, ne more biti zadosten razlog za izgubljanje časa. Sploh potem ko je pred božičem Evropska unija dosegla dogovor o paktu o azilu in migracijah, ki bo vstopil v veljavo leta 2026. Nevarnost terorizma je sijajen izgovor. Vendar se je težko spomniti teroristične organizacije, ki svoje borce z enega kontinenta na drugega premešča s flixbusi ali jih peš pošilja čez hribe iz Banjaluke do Bihaća in Vinice. Niti ni bilo videti kakšnih posebnih groženj javnemu redu in notranji varnosti EU, ki sta jih Italija in Slovenija navedli kot razlog za kontrole gibanja na mejah. Razmere na Bližnjem vzhodu in v Ukrajini pa bodo vplivale na celoten kontinent neodvisno od tega, kaj govorijo notranji ministri.
Zakaj torej silno zanimanje za migracije prav zdaj? Tudi v Kopru te dni slovenske politike mori gibanje z vzhoda na zahod. Odgovor gre iskati čisto drugje. Migracijska politika se bo reševala nekaj desetletij. Ni razlogov za hitenje. Sredi letošnjega leta pa bodo potekale volitve v evropski parlament. Migranti so najbolj učinkovito orodje za mobilizacijo volilcev in spremembo ravnotežja v jedru evropske politike. Treba se je pripraviti. Naslednjih pet mesecev bomo od jutra do večera poslušali zgodbe o nevarnosti, ki prihaja od njih. Potem bo mir.
