Tudi politični laiki bi ob torkovi razpravi poslancev pri točkah glede obrambe težko spregledali očitne nesmisle. Najprej smo pri noveli zakona o službi v Slovenski vojski poslušali, da je kadrovski trend tako negativen, da ministrstvo predlaga celo znižanje zahtevane stopnje izobrazbe za zaposlitev v vojski na osnovnošolsko. Že pri drugi točki, resoluciji o razvoju in opremljanju SV do leta 2040, pa je Golobova vlada, ki po videnem nadaljuje po kurzu Janševe vlade, predstavila načrt pospešenega povečanja obrambnih izdatkov na dva odstotka BDP do leta 2030.
Zadnje pomeni na leto vsaj 1,2 milijarde davkoplačevalskega denarja, velik delež pa bo namenjen oborožitvi za misije v tujini. Glede nesmiselnosti pospeševanja nabav vojaške tehnike v situaciji, ko se vojska sooča s kroničnim odhajanjem ljudi, sta se strinjala celo poslanca NSi in Levice, to je strank, ki sta sicer pri obrambi na nasprotnih bregovih. Krščanski demokrati so v zvezi s tem kritizirali po novem hkratni, in ne zaporedni razvoj srednje bataljonske bojne skupine in srednjega bojnega izvidniškega bataljona. Opozorili so, da bo država zaradi tega morala hkrati kupiti več kot sto osemkolesnikov, pri čemer zanje manjka voznikov. »Stali bodo po garažah in skladiščih vojašnic,« smo slišali.
Pri NSi so bili še kritični, da je resolucija za obdobje od 2030 do 2040 »povsem nedodelana in brez konkretnih merljivih ciljev«. V času, ko poslušamo o neskončnih analizah in pogajanjih za sredstva na drugih področjih, torej za obrambo v senci drugih reform mimo oči javnosti namenjamo rekordne zneske. Četudi nas zgodovina nakupov uči, da je na mestu kvečjemu posebna opreznost. A kot kaže, sta ravno vojska in orožje stičišče, kjer sta se koalicija in opozicija, ki prvi od prvega dne mandata ob vsaki priložnosti greni življenje, vsaj za silo poenotili. Resolucijo so namreč podprli v NSi, v SDS pa so v razpravi najprej napovedali podporo, nato pa so se glasovanja vzdržali.
Novo resolucijo so medtem v koaliciji poleg Svobode podprli le še v SD, kjer so po volitvah pozabili na zavezo Glasu ljudstva, da je treba zmanjšati investicije v vojaško opremo za misije v tujini in da mora vojaška politika slediti realnim potrebam, in ne obljubam Natu. V SD po drugi strani niso dali glasov za novelo zakona o službi v SV, ker se ne strinjajo z nižanjem izobrazbenih pogojev. Ker je temu nasprotovala tudi Levica, se je obetal padec zakona, a so nazadnje zanj poleg Svobode glasovali v NSi, dva poslanca SDS in predstavnika manjšin. Vzpostavlja se torej praksa, ko sta modernizacija vojske in zniževanje izobrazbenih pogojev združljivi postavki.
Neobičajna zavezništva pri glasovanju kažejo na naslednje. Na strani opozicije NSi ne glede na vsebinske dvome za vsako ceno podpira povečevanje obrambnih izdatkov, v SDS pa so se politično preudarno večinoma vzdržali. Na mestu je vprašanje, ali bi v NSi ob podobnih dvomih podprli zakon koalicije na drugih področjih. Na strani levosredinske opcije lahko medtem z izjemo Levice opazujemo povolilno spremenjen odnos do orožarskih nabav. Če je bil v opoziciji pomemben vsak evro, sedaj v koaliciji večina ne trene niti ob kričeče pomanjkljivih načrtih. Svoboda in SD s tem, ko zasedata ključne zunanjepolitične pozicije, pri svojih odločitvah, sploh v kontekstu vojne v Ukrajini, očitno zelo čutita pritiske iz Bruslja in Nata.
Ne glede na ideološka prepričanja o vojski in krepitvi oboroževanja je ob tem v širšem kontekstu eno ključnih vprašanj, čemu vse se zaradi izpolnjevanja arbitrarne finančne postavke in ob očitnih proračunskih tveganjih na dolgi rok odpovedujemo na drugih področjih. Kaj izpolnjevanje zavez Natu pomeni za statistiko zgrajenih bolnišnic, stanovanj in domov za starejše? In ne nazadnje, kdo bo odgovarjal, če bo draga oborožitev res obstala v skladiščih?
