To, da Slavko Moharič ni prevzel poslanske funkcije, za njim pa je sedež v državnem zboru zavrnil še podjetnik Mirko Radujković, je vse prej kot spodbudna podoba stanja parlamentarizma v tej državi. Solze posameznika, ki se ni odločil vstopiti v surovo politično areno, niso razlog za posmeh, temveč razlog za zaskrbljenost slehernega volilca. Ko se nekdo na takšen način odpove prevzemu poslanske funkcije, se zastavlja vprašanje, koliko besede sploh še ima posameznik v političnem sistemu, ki naj bi temeljil na svobodnem zastopanju ljudstva. V kakšnem stanju je skratka naša demokracija, katere nosilci so na papirju poslanci državnega zbora, ki po temeljnem pravnem aktu, to je ustavi, niso vezani na nikakršna navodila.
Anže Lebinger. Foto: Tomaž Skale
Nočejo biti poslanci
Na spletnih omrežjih lahko zadnje dni preberemo marsikakšen kritičen in posmehljiv zapis na račun solz nesojenega nadomestnega poslanca Resnice Slavka Mohariča. Kar je ogledalo dela družbe, ki v tem ne prepozna simptoma hude krize političnega sistema, v katerem si zakulisni centri moči vse bolj javno in brutalno podrejajo posameznike in s tem temelje predstavniške demokracije.
Priporočamo
Prijava
Še nimate računa? Ustvarite račun
×