Najboljša prvoaprilska šala, ki je letos krožila po spletu, je bila tista, da je Apple svoj operacijski sistem iOS končno prevedel v slovenščino. Šali so nasedli celo na ministrstvu za kulturo ter poobjavili novico. Kako tudi ne, saj bi minister za digitalno preobrazbo Mark Andrijanič obveljal za res uspešnega in sposobnega, če bi v dobrem tednu po obisku sedeža Appla uresničil dolgoletni sen Slovencev, da bi tudi na iphonu brskali v slovenščini.
To je sicer zgodba, ki se vleče že nekaj let in je v zadnjih tednih ponovno postala aktualna. Problem je v tem, da gre pri vprašanju Appla v slovenskem jeziku vsaj s stališča rabe jezika za dvoumno interpretacijo zakona o javni rabi slovenščine. Inšpekcijske službe in tudi nekatere službe ministrstva za kulturo menijo, da zakonsko določilo, da »mora biti v elektronskih komunikacijskih in kontrolnih napravah omogočena izbira slovenščine in upoštevan slovenski črkopis«, ne velja za pametne telefone, saj da gre v tem primeru za zasebno uporabo. Zato se inšpektorati raje ukvarjajo z lovljenjem podjetij in izdelkov, ki imajo v nazivih angleške besede. Kar je roko na srce res iskanje igle v senu, saj je malo verjetno, da bo zaradi moke happy harvest ali ruskih napisov za taksi prevoze v Rogaški Slatini slovenščina izumrla. Res je sicer, da gre pri poimenovanju podjetij in izdelkov za načelnost, toda slovenski jezik je trenutno najbolj ogrožen prav zaradi komunikacije z elektronskimi napravami. In to ne glede na to, ali jih razumemo kot pripomoček v javni ali zasebni uporabi. Pomislite le, kaj s takim užitkom počnejo mladi – visijo na tiktoku, youtubu, igrajo Roblox in Minecraft, tisti malo starejši fante in punce iščejo na tinderju, pri tem pa lajkajo, svajpajo, gejmajo ... Kasneje, ko pridejo v službo, sejvajo, aplovdajo, printajo, zato ni nič nenavadnega, da se med seboj pogovarjajo kar v mešanici slovenščine in amerikanščine s popolnim youtube naglasom. Ob tem je besedna zveza ful kul, zaradi katere so sive lase dobivale pretekle generacije varuhov jezika, naenkrat postala neopazen jezikovni spodrsljaj.
Tako hitri jezikovni evoluciji težko sledijo celo slovenisti, ki preprosto ne zmorejo dovolj hitro sloveniti in v utečeno javno rabo vpeljevati izrazov novih tehnologij. Tako smo vso epidemijo govorili in pisali o live stream koncertih, ki se šele sedaj počasi spreminjajo v pretočne dogodke. Skrajni čas pa je tudi, da posodobimo jezikovno zakonodajo, v kateri ne bi smelo biti nikakršnega dvoma več, v katerem jeziku lahko uporabniki v Sloveniji komunicirajo s pametnimi telefoni, osebnimi računalniki, programi in aplikacijami. V boju s korporacijami, ki nam prodajajo elektronske igračke in pripomočke, pa morebiti ne bi bila slaba ponudba državnih subvencij, če bi bile pripravljene svoje naprave in aplikacije prevesti v slovenščino, ki res ni komercialno privlačen jezik. Ker če kaj razumejo v korporacijah, je to govorica denarja.
Nemara pa bi lahko za nasvet o državni jezikovni politiki povprašali sosede. Kako je recimo Hrvaški in Madžarski, ki sta z vidika globalne korporacije komaj kaj večji jezikovni prostor kot Slovenija, uspelo, da je recimo Netflix uporabnikom omogočil hrvaške in madžarske podnapise, za madžarski trg pa celo sinhronizacijo filmov in nadaljevank? Verjetno zato, ker se hrvaški in madžarski uradniki niso zapletali v interpretacije domače zakonodaje, temveč so odločno lobirali, subvencionirali ali kaznovali. Za ohranitev slovenščine je potrebna koordinirana in odločna akcija. Vsi apeli in javna pisma o varovanju slovenščine so bolj ali manj le jalovo jamranje kalimera, češ, vse to je le zato, ker smo tako majhni. x
* Nujna posodobitev jezikovne zakonodaje
