Vlada je v koalicijsko pogodbo zapisala veliko zavez, zlasti na področju socialno-ekonomskih vprašanj in ustvarjanja pravičnejše družbe. Večina jih sodi v pričakovani preplet prosocialne, vendar liberalne vizije upravljanja države. Ena od zavez pa je posebna, saj zveni, kot bi pravkar izstopili iz moraste distopije: »Do konca leta bomo odstranili rezilno žico in vse ostale tehnične ovire na meji, saj so se izkazale za neučinkovite in nehumane.« Napoved bralca v trenutku prestavi v jesen 2015, ko so se na meji, v grmovju, ob rekah, na travnikih, nenadoma začela svetiti bridka rezila, nanizana v metrske spiralne kolute.
Še nekaj tednov pred tem smo se zgražali nad Orbanovo protimigrantsko ograjo na madžarski meji s Srbijo. Komentirali smo, da je takšne brutalnosti zmožen zgolj fašistoiden režim, ki z ljudmi ravna huje kot z živalmi. Devetega novembra tistega leta – ironično, na obletnico padca berlinskega zidu – pa je vlada Mira Cerarja sprejela sklep o postavitvi »začasnih tehničnih ovir« na meji s Hrvaško. Domačini ob meji, zlasti tisti, ki živijo ob Kolpi, so padli vznak, kot bi jih mahnili z macolo. Potem ko je lokalno skupnost slovenskega in hrvaškega brega že razdelila državna meja in so ostali odrinjeni na rob, jih je zdaj prerezala še naostrena kovinska gmota. »Ob svojem prvem soočenju z žico sem bila popolnoma zmedena: naravo je presekala monstruozna kovinska tvorba, to čudovito pokrajino ob Kolpi zdaj razrezujejo nekakšne srebrne žiletke,« je povedala hrvaška režiserka Tiha K. Gudac. Monstruozna kovinska tvorba, ki štrli iz mehkobe pastelnih barv in rečnih meglic, je osrednji protagonist njenega filma z neposrednim naslovom Žica. Na filmski trak je režiserka ujela vso absurdnost tega »pojava«, ki je davkoplačevalce stal trideset milijonov evrov, ljudi ob meji pa maltretira že sedem let. Pripoved o žici je prežeta z osrednjim vprašanjem, ki dosega raven psihoanalize: kako se nam je lahko to zgodilo?
Če bo vlada letos res odstranila žico in ograjo, se bo odprla priložnost za iskanje odgovorov. Najbolj zoprn bi bil, da takšni pač smo. Bolj prizemljen in hkrati bolj eleganten odgovor pa je, da so za nehumana ravnanja držav v pasu med Avstrijo in Italijo ter Bosno in Hercegovino in Srbijo, kjer policije migrante preganjajo, pretepajo, mučijo in jih puščajo umirati, soodgovorne zahodnoevropske države. Te s pretkanimi političnimi vzvodi pritiskajo na balkansko regijo, da se njene migracijske zapornice – tudi po sprotnih ekonomskih potrebah – spuščajo in dvigajo.
Nova vlada je napovedala, da se bo v evropskem migracijskem kotlu poslej obnašala drugače. Jutri bo ministrstvo za notranje zadeve ustanovilo delovno-posvetovalno skupino za migracije, v kateri bodo sedele tudi nevladne organizacije. Med njimi so nekatere, ki so jih iz politike in MNZ še nedavno brez dokazov obtoževali, da tihotapijo migrante. Hoteli so jih onemogočiti, zdaj pa bodo skupaj iskali bolj humane rešitve za Evropo.
»Žice se vzpenjajo po vsej Evropi,« pravi Tiha K. Gudac. So simbol protičloveških politik, katerih plehko naravo je letos razgalil ravno nasprotni dogodek: širokosrčno sprejemanje več milijonov ukrajinskih beguncev. Pravniki ob tem ugotavljajo, da je obmejni režim za Ukrajince tako široko odprt, da vpliva tudi na položaj drugih iskalcev zatočišča. Težko bi bilo razložiti, zakaj prosilce za azil iz Azije in Afrike zapiramo in odganjamo, če pa se lahko ukrajinski begunci prosto in poljubno pogosto vozijo v Evropsko unijo ter spet v Ukrajino in nazaj. V odzivu na ukrajinsko begunsko katastrofo je Evropa pokazala, da s humanostjo do beguncev nima težav. Ima pa težave z – barvo kože. Je morda to odgovor na vprašanje o žici?
