Za Evropo verjetno nič dobrega, to ve že nekaj časa. America first, najprej Amerika pač. Upanja na simbiozo ni kaj dosti, navsezadnje se čez lužo še pred prisego vmešavajo v evropske politične (predvolilne) boje in dosledno podpirajo politike, skeptične do evropskega povezovanja. Štiri leta ne bodo lahka, in tudi če bo vojne v Ukrajini konec, se bo breme vzdrževanja miru in obnove nalagalo na evropska ramena. Tu so še grožnje s carinami, pritiski na porabo za obrambo, interesi tehnoloških velikanov, celo Grenlandija in tako naprej. Ko so prejšnji teden v senatu zasliševali Trumpovega kandidata za zunanjega ministra Marca Rubia, je bilo čisto prvo vprašanje (dobil ga je od republikanskega predsedujočega odboru), ali ni nerazumno razmišljanje »nekaterih v Evropi«, da bi po koncu vojne spet kupovali ruske energente. Ne Kitajska, ne vojne po svetu, ne varnost južne meje – evropski energetski nakupi. Sporočilo je jasno. Trump je že prej napovedal, da hoče trgovinski primanjkljaj s staro celino zmanjševati s prodajo plina. Vprašanje je, in dvomi so tudi, ali je ekipa von der Leynove oblikovala ustrezne scenarije in protiukrepe na razvoj dogodkov, kot se napovedujejo.