Kdor se zaradi zmage skrajne desnice v Italiji počuti tesnobno, mora zaradi volilnega izida v Izraelu v klinično depresijo. Tam je skrajna desnica triumfirala nad vsemi pričakovanji. Ko v Izraelu rečejo skrajna desnica, ne mislijo na desnosredinske stranke po evropskem modelu. »Kahanizem je zmagal,« je prve oprijemljive znake, da bodo v naslednji vladi najbolj črni predstavniki izraelskega političnega življenja, panično pozdravil liberalni dnevnik Haaretz. »Izrael je tik pred desničarsko versko avtoritarno revolucijo.«
Zmagal je politični lik, za katerega je veljalo, da je zaradi korupcije in škandalov že pokopan. Bibi Netanjahu in njegova stranka Likud sta ob večini preštetih glasov zbrala 32 sedežev. Med predvolilno kampanjo je proti njemu tekel proces zaradi korupcije.
Obtožbe o nepoštenosti ga nikoli niso ovirale. Iz njih je naredil vrlino. Netanjahu je najuspešnejši izraelski politik. Leta 1996 je zmagal na neposrednih volitvah premierja z obljubo, da bo zaustavil izvajanje mirovnih sporazumov iz Osla, preprečil umik izraelske vojske z zasedenih ozemelj Zahodnega brega in Gaze ter onemogočil nastanek neodvisne palestinske države. Z vzponi in padci je med škandali in vojnami, na oblasti in v opoziciji izpolnil vse, kar je obljubil. Sklenil je prijateljstvo z Donaldom Trumpom, preden je to bilo moderno, in skupaj z njim prenesel ameriško veleposlaništvo v okupirani Jeruzalem ter spotoma od njega dobil priznanje mesta kot izraelske prestolnice, zasedene planote Golan pa kot izraelskega ozemlja.
Odhajajoči premier Jair Lapid, ki je vodil razglašeno koalicijo liberalcev in zmernih desničarjev, je sicer z osmi sedeži manj zasedel drugo mesto, vendar se od vlade poslavlja. Takoj ko je videl prve rezultate vzporednih volitev, je odpovedal sodelovanje na okoljski konferenci v egiptovskem letovišču Šarm el Šejk. S prihodnostjo države se bodo ukvarjali drugi ljudje.
V prihodnosti pa je vse črno.
Netanjahu bo svojo novo vlado lahko sestavil s skrajno desno koalicijo, ki jo vodi radikalni desničarski poslanec Itamar Ben Gvir. Tudi v zelo široko razumljenih okvirih desne izraelske politike je Ben Gvir veljal za izobčenca. Zaradi njegovih političnih nazorov ga je naborniška komisija izraelske vojske zavrnila in ni mogel služiti vojaškega roka. Ocenili so, da je prenevaren, da bi lahko nosil uniformo in puško. Njegov idol je v Hebronu pokopani Baruh Goldstein, ki je v Abrahamovi grobnici med molitvami z brzostrelko pokosil trideset neoboroženih Palestincev. Nepopustljiv je tudi do izraelskih politikov in je grozil premierju Jicaku Rabinu, ki ga je podoben gorečnež Jigal Amir ustrelil na mirovnem shodu v Tel Avivu. V svoji politični karieri se je zavzemal za izgon vseh Palestincev, ukinitev avtonomne uprave na zasedenih ozemljih, odvzem državljanstva Palestincem, ki živijo v Izraelu, legalizacijo korupcije in ukinitev vsakršnega nadzora nad člani parlamenta. Vedno je bil na skrajnem desnem robu, zdaj vodi tretjo najmočnejšo politično silo v državi.
Alternative ni. Zadnja opazna leva stranka izraelske politike Meretz se na repu volilnih rezultatov bori za prestop parlamentarnega praga. Družbo ji dela palestinska stranka Baladi, ki je zadnja. Desnica ima nad izraelsko politiko monopol, na levi pa so se politike naveličali.
