Manj kot teden dni po smrtonosnih napadih proiranskih milic iz Iraka na ameriško oporišče na jordanskem ozemlju so spopadi na Bližnjem vzhodu še enkrat doleteli Irak in Sirijo, ti dve od vojne in državljanskega spopada močno tepeni državi. Ameriški povračilni napadi na več ducat ciljev proiranskih milic in položaje inštruktorjev iranske Republikanske garde so bili pričakovani. Bili so zmerni, če lahko v tako hudo zaostrenih razmerah na Bližnjem vzhodu sploh še govorimo o zmernosti. Štirideset mrtvih v 85 napadih je postalo v primerjavi z dnevnim povprečnim pokolom med sto in dvesto ljudi v Gazi tragična številka »zmernosti« v vse bolj surovem in dehumaniziranem spreminjanju svetovnega reda. Ali so bili napadi sorazmerni grožnji, ki izhaja iz teh uničenih skladišč orožja in nahajališč pripadnikov milic, je že drugo vprašanje, na katero vedo odgovor verjetno zgolj v Washingtonu ali Teheranu.
Ameriška administracija je vse od začetka vojne v Gazi, ki je sprožila plaz odzivov proiranskih »sil upora« po vsej regiji, jasno sporočala, da si ne želi širitve vojne na Libanon, Iran ali Rdeče morje. Tudi po smrtonosnem napadu brezpilotnika na oporišče Stolp 22 ob jordansko-sirski meji, ko so bili po začetku vojne v Gazi po 150 napadih na ameriške cilje v regiji prvič ubiti trije vojaki, se je ameriška administracija urila v zadržanosti za obsežnejši povračilni napad. Čeprav v letu volitev ameriškemu predsedniku Bidnu republikanci še toliko bolj dihajo za vrat, da bi moral ubite ameriške vojake maščevati z neposrednim napadom na Iran, je takšen zasuk vojne nepredstavljiv. Kajti napad na Iran ne bi rešil ogroženosti ameriških vojakov, saj bi proiranske skupine po napadu na matico verjetno brez zavor napadle ameriška oporišča v regiji.
Če bi Biden popustil pritiskom republikancev, bi ZDA v volilnem letu popeljal globoko v vojno, katere okovov bi se le težko spet hitro osvobodili. In vendar se je Biden s povračilnimi napadi znašel v zapleteni igri napada-protinapada. Igrati mora igro ničelne vsote, ki lahko ob napačnih odločitvah, dodatno podžganih z notranjepolitičnimi razmerami v ZDA, ko se je treba pokazati tudi kot odločen voditelj, dejansko vodi k poraznemu zdrsu v globoko regionalno vojno. Bidnovi povračilni napadi so bili zato predvsem prvi znak Iranu, naj zadrži delovanje skupin, ki jih financira, oskrbuje z orožjem ali jim pomaga z urjenjem. Zaradi vseh teh oblik pomoči vpliv nanje zagotovo premore, čeprav v Teheranu vedno znova poudarjajo, da se »sile upora« – pa naj gre za hutijevce, Hezbolah ali skupine v Iraku in Siriji – za svoje upiranje Izraelu in njegovim zaveznikom odločajo samostojno.
Ameriški protinapadi na proiranske milice so zgolj poskus gašenja požara z ognjem. Toda prava rešitev tiči drugje. Washington mora najti način, da po skoraj štirih mesecih genocidne vojne v Gazi prepriča Izrael o končanju napadov. To bi prispevalo k pomiritvi cele regije. Seveda se mora s končanjem bojev strinjati tudi Hamas, ki pa po izraelskih videnjih iz vojne ne sme iziti kot zmagovalec, če jim ga že ni uspelo zradirati z obličja Zemlje, medtem ko so uničili polovico Gaze, ubili več kot 27.000 ljudi, 60.000 pa jih ranili. Vojna, ki je skupaj s Hamasovim terorističnim napadom prinesla globoke psihične brazgotine na obeh straneh zelene črte, bo zaznamovala verjetno kar tri generacije tamkajšnjih prebivalcev. Zunanji minister Blinken je spet na Bližnjem vzhodu in poskuša sestaviti mirovno sestavljanko, ki ne bi zdržala le mesec, dva ali tri, temveč bi po izpustitvi vseh izraelskih talcev vodila v trajno premirje, kjer bi palestinska (demilitarizirana) država morala zaživeti. Naloga, ki si jo deli z egiptovskimi in katarskimi posredniki, zaradi zaostrenih mednarodnih razmer in na različne strani segajočih silnic v Netanjahujevi vladi meji na misijo nemogoče. In vendar je edina možna. Edina, ki šteje. Alternative namreč ni. Mir se sklepa med sovražniki, ne med prijatelji.
