Bolniki zastopnikom pacientovih pravic večkrat potožijo, da so jih iz bolnišnice domov poslali daleč prezgodaj. Nekateri med njimi ob vračanju v domače okolje potrebujejo tako zahtevno nego, da je njihovi svojci preprosto ne zmorejo. V bolnišnicah so na drugi strani vse bolj obupani, ker številnih bolnikov ne morejo odpustiti v domačo oskrbo, čeprav so že zdavnaj zaključili akutno zdravljenje. Pripovedi, ki si na prvi pogled nasprotujejo, kažejo na iste luknje javnega zdravstva.
Ko so se po državi odpirali negovalni oddelki, je kazalo, da bodo te pomanjkljivosti sčasoma vse manjše. Osebje omenjenih oddelkov je bilo upravičeno ponosno na oskrbo, s katero so bolnikom dobesedno pomagali na noge. V pomoč je bila tudi njihovim družinam, ki so se lahko tako bolje pripravile na nadaljevanje svojčevega okrevanja.
Ko so bolnišnico že zapustili, so bili bolniki tudi v preteklosti večkrat prepuščeni samim sebi. »Da sploh ne bi o tem, kako pogosto ljudi najdejo mrtve še isti dan ali dan po odpustu. Še posebej, če so bolnišnico ob slabo urejenem odpustu zapustili v petek,« je opažanja ene od patronažnih medicinskih sester leta 2015 povzela analiza, ki jo je naročilo ministrstvo za zdravje. Tisto leto je vlada Mira Cerarja potrdila nacionalni plan za zdravstvo do leta 2025, ki je predvidel koordinatorje bolnikove obravnave in pazljivo načrtovanje odhodov v domače okolje. Odpust pacienta ne bo le stvar bolnišnic, so napovedovali v zdravstvenem resorju. Prava pot je bila na dlani. Da se ne bi bolniki in svojci vedno znova znašli na »nikogaršnjem ozemlju«, bi bilo treba v vse odločitve vključiti izbranega zdravnika, diplomirano medicinsko sestro v referenčni ambulanti in patronažno službo, po potrebi pa še socialno varstvo.
Sedem let kasneje so načrti, kako bolnike zavarovati pred prazninami javnega zdravstva, praktično pozabljeni. Med pandemijo covida-19 je oskrba na negovalnih oddelkih obveljala za manj pomemben del zdravstva, iz katerega je bilo še najlažje preusmeriti osebje. V predalih so kasneje obtičali tudi drugi načrti o oskrbi prebivalcev, ki potrebujejo zahtevnejšo nego, ne pa tudi zdravljenja. Ob pomanjkanju osebja so imeli v domovih starejših občanov hkrati vse več zadržkov do sprejemanja novih stanovalcev, ki potrebujejo obsežno pomoč. Tudi zmogljivosti v geriatrični medicini se niso razvijale, kot bi pričakovali ob vse večjih potrebah po tovrstnih zdravljenjih.
Po letih beganja oblasti med najrazličnejšimi idejami – pa tudi brezbrižnosti do potreb prebivalcev v trenutkih, ko so posebej ranljivi – so bolniki in njihovi svojci ob vračanju iz bolnišnic v strahotnih stiskah. Državno poročilo o stanju varstva pacientovih pravic za lansko leto je njihove izkušnje označilo kot agonijo. Druga plat dogajanja so opozorila z bolnišničnih oddelkov, da se zaradi težav pri odpuščanju bolnikov ob zaključku zdravljenja zatika pri sprejemanju novih pacientov. Nedorečeni so odnosi med osnovnim zdravstvom in bolnišnicami, pa tudi med terciarnimi ustanovami za najzahtevnejša zdravljenja in splošnimi bolnišnicami.
Cena odlaganja reforme, ki bi odgovorila na dileme o prihodnosti javnega zdravstva, je visoka. Oblasti so se vedno znova zatekale k delnim rešitvam, kot je bilo ta teden postavljanje prioritet pri pregledih in zdravljenjih. Na ministrstvu za zdravje nameravajo pripraviti celovite ukrepe za krajšanje vrst, možnost reforme z obsežnejšimi posegi v sistem pa je po drugi strani iz meseca v mesec manjša. Nekatere luknje bi bilo treba vendarle krpati nemudoma. Brez odziva na stiske bolnikov, ki po bolnišničnem zdravljenju nimajo kam, se lahko kaj hitro izjalovi tudi naslednji poskus skrajševanja čakalnih dob.
